upokojil bom sonce in mu prepovedal
honorarno sežigati ptice. prebičal bom
vodo in zaukazal ribam namiliti oči. na
gorske vrhove bom obesil svoje sanje,
na oceansko dno bom privijačil privide
in prepeval kot norec: slišiš trne v grlu,
slišiš kačo v srcu, zemlja? goreče grme,
granate v puščavi, oblake na luni, rane?
moje dolge sence ližejo magnetni pol,
moji trdi prsti so vneti od ljubezni, od
zelene bibavice. pod vekami mi ječijo
rastline, zvezdam so se nagubala lica:
velika slepa zver lomasti skozi bivanje,
velika zverina prhuta z ognjenimi ušesi.
Dani, ponovno s pesmijo, ki prinaša ogromno svežih metafor. Morda se v marsikateri pesmi bralec razgubi, prav tako kot je razpršen lirski subjekt. Pogosto je ta lirski subjekt itak neoseben in ga zaman iščemo. Tokrat pa se mi zdi, da je neka rdeča nit, pri tebi gre bolj za tektonsko prelomnico, vidnejša. Zanimiv razkorak med človekom in naravo, med silami in bitji, med ustvarjenim in tistim, kar doumemo kot naravno, že obstoječe. Odličen je tudi zapik na koncu pesmi, ki me malo spominja na kakšno Zajčevo pesem, ampak učinkovito deluje, prisili bralca, da premisli o njegovi vlog v svetu, v pesmi, o vlogi človeka nasploh. Čestitam,
Lucija
Poslano:
26. 07. 2013 ob 05:10
Spremenjeno:
26. 07. 2013 ob 13:04
hvala, lucija.
odličen komentar.
lp.
Ta pesem je tudi meni zelo všeč.
Zdi pa se, da korenini v filingu, ki ga imajo fantje, ko vidijo Franka Zappo in dim na vodi. Fajn!!!
Itaq.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!