Ne, nismo vedeli,
da je to jutro
pod vedno prekratko kopreno,
že skoraj čisto presevno.
Ko smo mu izvotlili grče.
Spivnali smolo do zadnje trohe.
V zasušeno lubje vžgali naše sledove.
Nazadnje
pa oklestili predolge ude
in sčistili krempljasto koreninje.
Tedaj zares nismo vedeli.
A saj je preveč izpraznjeno ter golo,
da bi se komu še zmoglo
vtreti pod kožo.
Krasna, Albin. Že nekajkrat sem jo prebrala, pa se mi vsakič drugače izriše. Veliko odkrivanja si narisal v njej. Lp, P. :)
Kdaj se človek zares zave vrednosti nečesa? Kdaj se človek zaveda te vrednosti? Kdaj ve, kdaj pozna vrednost? Lirski subjekt, ki je tukaj sicer množinski (morda gre za kolektivno nezavedno), razmišlja vzdolž teh smernic. Zave(da) se čarobnosti jutra, ampak prepozno; hkrati pa pravi: A saj je preveč izpraznjeno ter golo, / da bi se komu še zmoglo / vtreti pod kožo.
Konec nas tako vrne na začetek, kjer razmišljamo, do kakšne mere smo sposobni prosevati (v) svet. Čestitke,
Lucija
Poslano:
26. 07. 2013 ob 10:11
Spremenjeno:
26. 07. 2013 ob 10:17
Hvala, Mucamaca. Predvsem pa me veseli, da se ti ta pesem vsakič znova drugače razkrije, saj so tudi načini prosevanja lahko zelo različni.
Zelo sem vesel tudi zares izvrstnega komentarja k pesmi. Hvala, Lucija.
:)
Lp, albin
Na pogled tako preprosta, a da misliti, zelo dobra pesem, čestitke Albin.
Lp A
Hvala Andrejka, me veseli.
Tudi navidez preprosto je lahko...
Lp, albin
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: albin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!