Prevod dela: DJECA PRUŽAJU RUKE VAGNERU

Avtor izvirnika: Mensur Ćatić

OTROCI PONUJAJO ROKE WAGNERJU

(culture schock
 
ali daljinsko odpiranje zaves)
v coppolovem filmu apokalipsa zdaj
 
ameriški helikopterji ob wagnerjevi glasbi
napadajo vietnamske vasi, videti je grozljivo
toda dobro, pa pustimo to
saj se prav kmalu eni in drugi obrnejo
k humanizmu in renesansi
in američani cepijo vietnamske otroke
proti nekaterim običajnim boleznim
njihovi očetje pa ker so zbrali vtise in mrtve
v središču svoje vasi pišejo
iskreno in slikovito kritiko o wagnerju
 
(ki od blizu grozljivo spominja
na gomilo odsekanih otroških rok
but it s ok, whatever)
prelepa danska prostovoljka
z nasmehom na čevljih z visoko peto
in ravni hamletovi deželi, našim ženskam
pojasnjuje kaj je to sesalec
in da bi bolje videla moja žena izvleče solzo 
iz očesa kot mušico
woow, sesalec, vzkliknem
in okrog mene se zberejo vsi naši mrtvi
vlečejo solze iz oči kot mušice
in gledajo skupaj z menoj
 
nekoč so nekateri med njimi
gledali s katerega naših oken
...
 
in daleč od vseh novic o vojni
še vedno daljinsko odpirajo zavese
ok, remote control, metafora, pustimo to
v časopisu vsak dan pomotoma
objavljajo vedno isto novico o čarodeju
(tudi jaz jo pravkar na hitro prepisujem)
o nekemu ameriškemu pustolovcu
ki je svoje čudežno življenje končal v peruju
v nekem pogorju ki se morda imenuje montero
tam kjer je pred ljudsko množico nekemu dekletcu
izvlekel zvezdo iz las
 
našli so veliko bleščečih
predmetov v njegovem plašču
ga obtožili kraje
in obesili
...
 
za trenutek sem le zaspal v snu, je rekel
tudi jaz sem za trenutek zaspal stoje med branjem
časopisa v katerem ni bilo ničesar
 
o sojenju
v trenutku brez budnosti in sna
je sodnik dejal: ličinke so se ti prikazale kot zvezde
in režeča se žaba na njegovi rami je rekla
star je in komaj da se mu dvigne
nočem več biti princesa, rada bi bila princ
pa saj si princ, so dejale in stekle da jo poljubijo odcvetele
pevke ob koncu svoje dolge mladosti
sanjajoč še en ogromen, čvrst in podrhtevajoč ...
 
virtualni kres:
pustolovec jih je gledal
kako se spet stiskajo v snopje
kriv sem, je rekel, priznam
ličinke so se mi prikazale kot zvezde
...
 
in tako se vsak dan v mojem časopisu
ziblje en neznan človek
pod nekim drevesom obešen z glavo navzdol
in v krču poskuša z nogami odkleniti nebo
(za trenutek spominja na violinski ključ
in veter bežno zvije list kot povišaj
 
iz daljave prinese glasbo)
toda saj je umrl, rečem in na vrhu te gore
se ves otrpel spet ziblje
kot klicaj iz novice o sebi
...
 
in ponovno se zbudim v snu
kjer ameriški pustolovec iz pesmi
prazni sesalec prepoln ličink in zvezdnega prahu
in govori vse te čudovite stvari
nad vsakodnevno pripeko utrujenega poljedelca
ki jih je našel in jih ne želi
vzeti sebi
in nekemu starcu potegne iz žepa zlato pipo
na rami neke utrujene ženske
najde ključ
a starec pravi da je od vedno imel takšno
(da, si, odvrne pustolovec)
ženska pa da je vedela kje ima ključ
(in veter znova prinese glasbo iz daljave
 
da, si, odvrne pustolovec)
in ponovno v snu zaspim
in starci v množici se začnejo tipati
ženske druga drugi polagati roke
in glave na ramena
ko se pustolovec naposled spomni da je žid
in v tem trenutku zagleda
med njimi njihove resnične obraze
...
 
to je berlin, reče tisoč devetsto šestintridesetega
in medtem ko ameriški pesnik jesse owens
ulico višje štirikrat objavi
rezultat druge svetovne vojne
jaz sanjam o vas in to pogorje montero
prepoznal sem vas po temu
ker ste ravnodušnost nad lepoto
ohranili tudi v snu
spominjam se tebe in tebe in tebe
ti si ubil mojega brata za klavirjem
in ves srečen govoril smejoč se, odslej vam bom jaz igral
in na prepolnih kamionih so plesale
balerine moje sestre
ki si jim odsekal noge
prav ti pri kateremu sem celo v snu našel zlato pipo
spet kradeš metafore iz tujih pesmi in jih pretapljaš
v prstane za svoje nedolžne otroke
tako kot si nekoč
ruval zlate zobe iz glav mrtvih
molčal si ko so pesnika dali pod cenzuro
in sedaj se mi maščuješ
zaradi svoje sramote
mar res verjameš da bo izginila z menoj
brat, res verjameš
da boš višji od mene
če mi odsekaš glavo
ko se z blatom vržeš
na mojo pesem in s krikom
da boš bolje videl nebo
ko porušiš mojo hišo
da boš slišal glasbo
ko vse utihne
 
in ko moji reki spremeniš ime
da ne bo nikoli
jokala za menoj
...
 
časopis vrnem kurdu
ki stoji za menoj v vrsti
pred ameriško ambasado
ostajam sam
 
kot mali palestinec in žid
objet sam s seboj
izgubljenemu kurdu rečem, hvala ti
in on se smehlja v prazni ulici
reče bosna
 
dekletce pride pod vešala
in steguje roke
iz las mrtvega
ameriškega pustolovca
 
(padajo zvezde) 

Marko Skok - Mezopotamsky

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
25. 07. 2013 ob 00:18

Po dolgotrajnih mukah sem le spravil cel prevod v objavo.

Zaradi  tehničnih težav ni ves zapis v enotni pisavi, bom vesel, če to uspe komu iz uredništva. Hvala.

Lp, Marko

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Marko Skok - Mezopotamsky
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky

Pesmi

  • 24. 07. 2013 ob 22:27
  • Prebrano 968 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 352.52
  • Število ocen: 10

Zastavica