Kot svilena obleka
vihram in plapolam,
ne da bi zmogla vzleteti.
Kdo me je pritrdil
na navpičnico moje poezije?
Nimam trofeje. Jelenovih rogov,
da bi jih pribila na steno.
Naenkrat sem tu,
gola in mlahavih kril,
s šopkom kopriv.
V dlaneh skrivam besede
kot sladko srčiko,
listje, pokapljano z medom.
Z divjim, židkim medom.
S prijaznim medom.
Tako majhna sem.
Lasek v vihravi grivi umetnosti,
ki dremotno zraste
ter se odtrga neslišen.
In še manjše - moje besede.
Misel o nesmislu lastnega početja v morju drugih, ki to po našem mnenju počnejo bolje - vendar povedana v subtilni pesniški govorici, v katero zleze lahko vsak, ki je karkoli ustvaril (pa naj bo to jed, zapis ali košara ;) Mislim, da je ta lasek v grivi svetleč in bi se mu lahko reklo lesk. Čestitke,
Ana
"Misel o nesmislu lastnega početja v morju drugih, ki to po našem mnenju počnejo bolje"
ahhh - nič bolje! kar znaš to veljaš, ta zaklad bo naš!
le prepošiljam, kaj je javil ...
lp,
Jure
Urednica, hvala za podčrtanko, sem res mislila nekako na majhnost ali recimo temu nesmisel početja v morju velikanov.
Jure, to morje ... niso nekateri res odlični pesemsijevci, ampak na sploh pesniki, tudi tuji (recimo nobelovci) in ostali, ki gradijo tudi čvrsto telo konja. In še nekaj - sámo znanje ni edini potencial človeka, ker lahko ne pripelje do realizacije - plus - nekateri se ne učimo zato, da bi nekaj veljali, ampak zato, ker nas preprosto zanima, verjamem, da si med njimi tudi ti?
Pozdravček obema, Beatrice
ah, sem nekako, ampak ne vem kaj to pomeni,
jaz bi nobelovce pod nosom obrisal ...
tudi: sam nisem mislil le na znanje kot tako, in tudi veljanje ni bilo mišljeno - kot vrednost, ki je lahko splošno dogovorjena ... vrednosti s katerim operiram so neomejene, zato se ne merim, ker nima smisla ... in če nadaljujem (upam, da bo zadelo tako kot je mišljeno) sam vem največ - in sam sem kriv, če mi kaj ni jasno - da pa se bom zdaj meril z drugimi, za katere lahko rečem, da ne vem, če jim je sploh približno toliko jasno kot meni (vse) ... zakaj.
iz polja neomejene skladnosti črpam, tam iščem - človek je zame prej dvanajsternik, od njega dobim le njega - to je drugo polje ... poezija s katero se loviva mi ne dovoli tolikšne malenkostnosti ...
čvrsto telo konja - moram reči, da morda je njihov že lep in čist svoboden, ko pa se nanj obesijo kritiki ocenjevalci in na kraju raja, potem pa od tega konja ostane bolj trojanska papiga ;)
biti neumeten v umetnosti zahteva en korak več. zahteva, da dva planeta skup vržeš, ali pa kar da uho napneš v (svoj, seveda je edini) veliki pok. in do njega :)
čas se lahko začne. človeka bomo pustili tu, saj bo pridno čakal, itak pa nima kam , hihi
prestop - nikogar ni, vsi veliki so pač navlaka, ki jo narod potrebuje? - toliko pa vemo da sam (jaz, ti, ... posameznik) ni narod. ali katerakoli druga entiteta kot naskončnost v njemu. če nosimo čelado namesto las .. pač ... naša odločitev ali nesposobnost biti veljaven, biti sam. revež ki se vleče po ramah drugih - svet je dovolj velik, da hodiš s svojimi nogami, čim bo tako se bo teža na ramenih povečala, če bi bil slon bi imel velika ušesa in rilec, če bi bil bik bi imel pa rep
šššc
hawk
lp,
Jure
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Beatrice Reiniger
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!