Nenadoma je pred nama zazijal kakšnih pet metrov globok jarek in hočeš, nočeš sva se morala spustiti vanj. Ko sva splezala ven se je po 15 metrih hoje pred nama pojavil nov jarek. Ravno sem se hotel spustiti v jarek, ko sem zaslišal v daljavi nekakšno bevskanje, kot bi lajal pes. "Hej, pes gre!" sem šepnil prijatelju. Ta pa se je samo nasmehnil in zamahnil z roko: "To ni noben pes, to je srna!" "Srna se tako čudno oglaša?" sem izjavil ves presenečen. "Haha, kdo bi si mislil!" "Ja, mar nisi vedel tega?" "Ne." "To je zato, ker nič ne hodiš v gozd, skoz samo "Kuča - posao, posao -kuča"". "Ja, ne moremo biti vsi taki hostarji, kot si ti" sem mu rekel, rahlo posmehljivo. "Ah, kaj, saj hostarji so čisto fajn ljudje", mi je odvrnil, da bi prikril svojo užaljenost. "Če so pa tako uredu, zakaj pa potem sploh potrebujejo "travco". "Travco rabimo vsi, da si kdaj pa kdaj dušo privežemo." "No, jaz, na primer, si je ne rabim nič privezati." V tistem trenutku sva visoko nad sabo zaslišala helikopter, ki je moral biti na kakem rutinskem letu. Ves prestrašen se je prijatelj vrgel na tla, v desno stran in s šepetejočim glasom še mene nagovarjal naj ga posnemam. Začel sem se mu smejati na ves glas, češ, ti si že čisto paranoičen zaradi te svoje "travce", toda njemu se to ni zdelo smešno. Šele, ko je brnenje helikopterja popolnoma utihnilo, se je upal zravnati in nadaljevati pot.

Po nekaj minutah sva končno prišla na kraj, kjer je nameraval zasaditi sadike.

Matej Krevs