Nekoč

sem videla ptico,

ki so ji postrigli peruti,

kako je jokaje trpela

in veliko krvavela.

Njeni lastniki

so bili kruti,

verjetno so se odločili,

da ji bodo odvzeli lete,

da bodo imeli ptico,

ki bo samo hodila

brez da bi poletela,

kakor ji je bilo dano

od narave.

Ne vem,

kaj je bilo v mislih

tega ptiča,

le drobnega cviljenja

se spomnim,

ptičjega joka

in krvi na perutih,

ni  bilo več pomoči,

le pogled je bil žalosten.

In razmišljam,

kdo je postrigel krila

človeku, da nima več

zagona, da žalosten  obstane

brez volje  do poleta,

da bi zmogel biti srečen,

da bi se dvignil kvišku

in vzel zalet za življenje.

Temu ne vem odgovora,

je pa kruto in nečloveško,

ga pritisniti ob tla,

mu vzeti voljo

in pogum.

IŽ-lev