Vse,
kar napišem
je premalo,
vse kar omenim
ni omembe vredno,
vse čemur se čudim
ni za čudenje,
le pogledi
se spogledujejo
in to v posmehu,
kakor da ne znam pisati,
kakor da so vse pesmi narobe,
tudi tiste, za katere mislim,
da so dobre,
da nekaj pomenijo.
Za badavo so besede,
niti ne kličejo več,
ne moledujejo
in ne segajo v oblake,
da bi sanjale sen,
v katerem imajo mesto.
Za badavo pišem
in pišem,
bogu in sebi,
da vem da sem
še pismena.
A tudi to
mi ni potrebno.
Tvoje življenje je dokumentiran dosje
v katerem si sama kot obsojenka,
a čarobnost ostalega sveta je,
da razumeti nikogar noče nihče.
Pesnik je bil in bo radi svojega niča
podvržen milosti ali ovinka
odvisno od izreka, ki ga je nastavil na ogled
kot berač, ki je prepuščen svojemu klobuku.
Kdo te razume si mu dragocena,
saj ga vodiš skozi svoje poncije. pilate
in dosti, da je le eden zaljubljen vate
tako vsaj veš, da iz dveh molekul
je nastala voda in adam in eva in vsi mi.
LP tomi
Nekoč bom napisala
dolgo pesem,
v njej bom zajela
dneve in noči
pesnika, ki piše
in njegovo nrav,
žalostno in veselo
stran življenja,
tako da si bom brala
kadar bom žalostna
ali da bom vesela.
Dosti je eden,
ki ti je naklonjen,
v srcu je moč
in čar obstoja.
Hvala Ti Tomi za lepe besede.
Želim ti lep poletni dan.
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!