Ne znam se odločiti,

kaj je primerno storiti in česar ne,

mogoče imam težave z branjem,

ali ne razumem zgodbe, besede,

vsa vprašanja so opisana,

moje metode niso uporabne,

števila gredo v neskončnost,

preveč sem samosvoj,

prevečkrat sem bil potolažen,

nezanesljiv v svoji zbeganosti,

ne obvladam rutinske mehanična procedure,

pač ne razumem konceptualizacije,

ne razumem problema,

svoje domišljijske igre,

nekoliko so nenavadne,

samotarske so kot tiste pepelkine,

navdušuje me polarnost,

navdušuje me globina atmosfere,

spiralnost prostorske orbitale - igre čudes,

saj realnost je nekej,

depresija nekaj drugega,

vizualna slika pa povzroča grozne glavobole,

v svojem načinu doživljam sonce,

preračunano in teoretizirano,

otrok, ki ga ni,

pa me opozarja na svetlobne valove,

pa še ščepec okuženega izdelka,

vagon stoletja.

Bilban Uroš