Gledam jasnino,

preveč jasno,

da bi bilo resnično,

preveč čisto,

čeprav mi prepričuje pogled,

preveč lepo,

da bi lahko bilo resnično,

plavam med oblaki

in zviška iščem sledi,

tvojih poti,

tvojih sledi,

da bi jih zmogla ujeti,

si jih približati

in v njih skupaj zaživeti,

preveč čisto je,

kakor nedotaknjeni

beli oblaki,

ki se svetijo nad gladino

morja, da se svetlikajo

v njem, ko valovi

se počasi dvignejo

in plima naraste

proti nebu,

kakor srce,

ki se dvigne

k ljubljenemu telesu,

da začuti utrip.

Usmerim svoj fokus

in razmišljam,

je to res.

IŽ-lev