Solza,
mehka,
nekoliko grenka,
padajoča iz očesnih zrkel
prodira v ta kruti svet,
žalost ima zeleno luč,
utripa v preskokih,
se dviguje, narašča,
ne pada,
le izgleda na trenutke
kot svetleče nebo
pred novim neurjem,
ko od moči se lomijo
osamljene veje,
ko veter žvižga in išče pot,
ko stegujem roke,
a so zmeraj prekratke,
da te ne zmorem doseči.
hope
nekaj je narobe z rač., ne morem odgovarjat.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!