konec, ki razkriva marsikaj več, kot je (v koncu) povedanega ...  Hkrati sprosti vso karmo pesmi, ki se do tja nabere - skoraj bi rekel da gre za prehod, za novo pesem - za zaključek, ki preseže dotedanje ideje (verze). da se moram vrniti in prebrati še enkrat. ni najlažja - sploh biti soočen z opisi odnosov v katere naj bi bil postavljen - tudi jaz; čeprav naj bi bil ženskega spola.

skratka konec preseže vse dotedanje kolizije energij. pesem, kateri konec jemlje vso težo, ki (si) jo (lahko) (na)beremo ;)

da mi misliti, kdo koga ustvarja ...

predstave ki jih imamo "o stvareh" s koncem dobijo dober zasuk *- sprašujem se; kdo dela koga (ali kaj)

pardon, če je nebulozno, a pesem si zasluži par besed :)

lp,

Jure

hvala za "par besed" jure in ne, nič ni nebulozno, pravzaprav, lahko bi se vprašali, ali sploh smemo imenovati za nebuloznega katerikoli komentar, ki se veže na katerokoli pesem? saj pesem je tam zato, da sproži v bralcu njegovo lastno refleksijo ... samo zato :)

  Lp, lidija

Dala si mislim

vpogled v odnos,

ki vleče za sabo ves smisel življenja

imenovano ljubezen.

Kot je že omenil Jure, pesem »ni najlažja« - teža besed ali teža sprotne interpretacije se grmadi do končnega verza, ki jemlje (ali odjemlje?) »vso težo, ki (si) jo (lahko) (na)beremo«.

To je »pesem brez rim«, ki jo manj obteženo bere prej moški kot ženska ali celo 'oseba, ki uporablja ženske slovnične oblike'.

Zaradi slovnične koncentracije okrog ženskega spola v pesmi najprej opazimo vlogo ženske v sodobni družbi, v medosebnih odnosih, predvsem pa v neodnosu do sebe.

V nekem nedavnem prispevku sem prebrala izjavo psihoterapevta Zorana Milivojeviča, ki odseva zgoraj nakazano žensko problematiko: "To je negativna posledica emancipacije žensk /.../: ženske so ohranile svojo vlogo in dobile še del moške, moški pa so večinoma ostali v svojih vlogah."

Kaj vidijo (mlade) ženske, ko se ogledujejo v ogledalu? Komu so podobne? Komu želijo biti podobne, zakaj in čemu?

Na tem mestu ne bi šla predaleč v razčlenjevanje posledic ženske emancipacije, kajti pesem odstira tudi splošnejšo zagato sodobne družbe. Torej ne samo nezmožnosti žensk, da bi se ugledale ali uogledalile v pristnejši luči, temveč tudi nezmožnost celotne družbe, da bi delovala iskreno, v skladu z notranjim čutom, ogledalom, glasom. Očitno se tudi družba, v stik s katero stopa pesniški subjekt, ravna zgolj in predvsem pa načelu površinskega ugajanja.

Ženska je v osnovi »nežno bitje«, le da ob vseh drugih socialnih vlogah, ki jih igra, tudi nežnost postane igra (ali delo) namesto stik z življenjem. tomi v svojem komentarju izhaja iz drugega dela naslova, ljubezni, ki jo pesniški subjekt menda doživlja zgolj skozi površinsko manifestacijo »poljubljanja«. Tukaj bi nadaljnje pisanje o pomenu ljubezni lahko izzvenelo novodobno, pocukrano (na poti do karamelizacije) ali vsaj nelagodno. Zato naj, kot pravi Lidija, pesem vsak bralec predela po svoje.

Če se sem pa tja bralec/bralka »ugleda« v pesmi in o tem razmisli – je že dober znak. Konec koncev notranji glas pesmi poziva pesniški subjekt, da se ozre vase … Kruta pesem - kolikor je ženski subjekt krut do sebe. Lp, Silvana

JUpiter! Hvala za pogled in interpretacijo, ob kateri (še) zajemam sapo!

  Lp, Lidija

No, jaz ob svojem branju v pesmi nisem ugledal nič nujno povezanega konkretno z žensko (čeprav bi lahko, če bi iskal), ampak le delček človeških odnosov, ujet v pesem tako, da se dotakne bralca, ne glede na spol. Včasih se vprašam, ali imam jaz tako srečo z ljudmi zadnje čase, ali sem samo postal tako naiven, da teh stvari ne opazim. Hm? Krokarkoli, super pesem. kra kra hehe