Bila sem komaj večja od golobice,

ko sem iz drobcene pesti

prvič stresla seme

pod zlate mozaike sv. Marka.

Spoznala sem vse mostove in ozke temne ulice,

palače, rožnate svetilke, rdeče, modre gondoljerje

in šum, ki novembra zašepeta aquo alto.

In so postale jaz, Benetke kot zrele fige,

vrtnica, ki se usiplje.

Benetke kot beli poper v medenjaku,

lesni črv, ki vso noč grize mahagonij.

Od takrat sem pena zelenih valov, zibajoči vaporetto.

Skulpture in slike so mi omamile duha

kot pisane pipe muranskega stekla.

Imela sem tako svetle lase, da bi se klasje skrilo v njih.

A z vsakim letom, ko sem dlje od jeseni,

ki nad kanali šelesteče umira,

od Giardinov, levov iz alabastra,

zadušnih odtokov in sopare svežepečenih kolačkov,

se trhla polkna zapirajo in moje čelo

zajema noč.

Beatrice Reiniger