Še zdaj lahko sedem v travo in se igram.

Lahko ližem lučko na leseni klopi ob ribniku,

rišem mavrico, rože in neomejeno sonc.

Vendar ne morem nazaj.

Sabljam se lahko z rjuhami v vetru.

Lahko božam čebele in spletem venec iz marjetk.

Tudi gozdnih jagod si lahko natrgam še zdaj.

Kdaj se je prelomilo?

Tako neopazno zdaj iščem štiriperesne deteljice drugje.

V knjigah. V kavarnah. V galerijah.

Kako sem mogla misliti, da bodo pognale

s tal predavalnice kot iz podmornice brez oken!

Z balkona spuščam milne mehurčke

v nostalgično popoldne: razblinjajo se

pred mojimi očmi kot utvara.

Zakaj!!! Zakaj morajo pokati???

Beatrice Reiniger