Sonce vzšlo je, ogreva tvoj hram.

Zbudiš se, čaka te nov dan.

Mlad si še, neizkušen, življenja željan.

Učiš se še, vzpenjaš in padaš, doživljaš in rasteš.

Jutro zraste v dan,

muči te vprašanje KAM?

Doslej je bila pot očitna,

a od tod vidiš samo križišča.

Smer je važna,

a ni prava, niti napačna.

Popoldne se bliža, Sonce ne čaka.

Kamor si se obrnil, tja noga koraka.

Če si pozoren na korak, uvidiš nevihto,

a ne uideš pred svojo ihto.

Če gledaš predse, prihaja od zadaj.

Če zreš nazaj, za hrbtom te čaka.

Sonce izginja,

že čutiš izziv, ki z vetrom se dviga.

Bobneči grom preizkus naznanja.

Šele zdaj dojemaš obseg svojega neznanja.

Veter z dežjem te biča.

Nebo nad tvojo pot strele spušča.

Sedaj se tvoja moč preizkuša.

Če živiš svojo pot si varen,

a če omahuješ v nevihti se izgubiš.

Ko že misliš, da vse si izgubil,

še kar naprej stremiš.

V najhujši uri svež veter zapiha.

Končno si lahko privoščiš malo oddiha.

Oblaki se razprejo,

vse je najdeno, kar bilo  je izgubljeno.

Preživel si svojo nevihto.

Sončni žarki veselo te bodrijo,

s teboj se veselijo!

Pot pred tabo je jasna,

veš kam moraš iti.

Dneva ni več veliko, le pridno ga izkoristi.

Morda si hodil veliko, morda pa premalo,

a svoje si opravil.

Sedaj si na vrhu Gore Življenja,

spočij se od dneva in osmisli svoja trpljenja.

Sonce zahaja,

in z njim je tvoja pot končana.

Zarathustra