Razgaljeno telo išče obleko v smeteh,
besede se z jutrom vrnejo v brlog,
utrujen spomin nemočno obleži na tleh,
tuj pogled jo privabi v začaran krog.

Pregrešne misli ji špičijo vlažne oči,
ukradena igra brusi nadležno nespečnost,
zgovorna tišina prizna vse njene laži,
boleča resnica potuje v večnost.

Listje prekriva bolehne korenine,
brezdaljnost ponuja jim žuljavo dlan,
zamolkle so sanje brez prave širine,
bežijo v zavetje, kjer um ni postlan.

To jutro je zopet obulo tuje copate,
a tokrat izda jih počasen korak,
v predalčku bo kmalu zmanjkalo vate,
krvav je pod kožo najboljši junak.

močo