Premraženo srce se pokriva z odejo,
svoje noge zagreba v ilovna tla,
skuštrani pes se tolaži z idejo,
da išče v podnožju kost za oba.

Nerazločno, brezčutno razneslo je trenutek,
bosonogi hitijo skozi razbolele njive,
ves umazan in potan je njih občutek,
a še naprej utira pot si med koprive.

Slep spomin si neguje brado,
bled napis izgublja svoj pomen,
grešnega kozla so ločili s pregrado,
pa saj je sam hotel postati fenomen.

S pogledom ga ošvrkne stara znanka,
v strgan klobuk mu vrže novca dva,
brez besed in brez postanka,
naprej po svoji poti odvihra.

močo