s skorjasto masko na obrazu preštevam lunine

solze in z vsakim izdihom me je manj. na mizi

sameva strta otroška ropotuljica: vročina cvrči

s prebodenimi očmi, moja senca se tiho zrašča

s preznojeno tkanino dneva. v mojih zapiskih

se gobaste niti črnine lepijo na svetlobo besed,

na razvrednotene arhetipe preživetja: kot kače,

kot neme znanilke katatonične zastrupitve srca.

in sam grem skozi vse to! kot nora pražival, ki

skozi zapackane škrge preceja zadnje spomine

na bakrene noči v privezih predmestnih lagun,   

na leporečje, vtisnjeno v vriskajoče kvartine,

na sončne mostove, na pesmi lagodnih poti:

pijan pustolovec v imperiju mlačne bolečine.

Dani Bedrač