ne vem

ali bi 

in ali sploh boš še kdaj zmogla

utrgati beli cvet

vrniti večerno sliko

med sen in pozabo

in ali obžalujem

po milijon dežjih

ki so sprali najina obraza

vzdolž katerih so odpotovali

nečitljivi naslovi, usodo

krvi in blodnje

s katerimi se vračam

na pločnike časa

na stare steze in trge

kjer se zbirajo

črepinje prekletstva in upanja

ne vem

kaj nama bodo pomenili

prostor s kostanji, nespečnost

napisana

s tišino časa

ki ga ni

in tisto dvoje src ki bo mogoče

četudi že davno prenehalo biti

v nekih oblikah prepoznalo

marjetico ko pridejo zime

ko zasnežijo prosinci 

Marko Skok - Mezopotamsky