pred mano so bile na svetu ptice, vestalke

in pesmi: ribe so jedle prerokom iz rok. za

tančico izkušenj je vladala neubesedljivost

in lobanje planeta še niso načeli tisti mrzli

črvi. pred mano je bila na svetu velika bela

mati, ki je zavijala potoke v poletno zelenje

in z njihovim hladom dojila svoje razigrane

otroke: v zavetju noči so plesale gole opice.

pred mano je bil na svetu veter: tisti beli konj,

ki je na megleno harfo igral rožam uspavanke

in iz oblakov svaljkal deževne nitke globoko v

v prstene oči zemlje, da je od veselja zajokala.

pred mano je bil na svetu ogenj: očiščevalec

kosti in prijatelj zvezd, muhast feniksov oče,

nemiren prijatelj popotnikov in pastir kresnic.

iz pojočih src je izganjal smrtonosno zmrzal.

pred mano so svetu kraljevali modri, pogumni

in pravični, ki sedaj z lučjo v ustih spijo nekje

za robom mojega razuma. kot izumrle praživali.

Dani Bedrač