1. prizor
Vračam službo nazaj,
sem ji rekel.
Debeluška v sivem kostimu
in rdeči bluzi se je molče čudila,
medtem ko je brskala med papirji
in klikala po tipkovnici.
V njenih ljubkih očeh je zacvetel cement-
če hočeš pogosto srečevati norce,
si pač narediš gnezdo za pultom
zavoda za zaposlovanje.
Strinjal sem se z njo,
a sem vseeno trmasto stiskal ustnice,
počutil sem se kot vrana, ki drugi izkljuje oči.
Verjetno je tuhtala o številu promilov alkohola v moji krvi-
čebela, z obrazom Ofelije,
skrbna in lepo počesana.
Pesmi so danes jalove,
vse so enako prazne,
ena sama kurčeva obrt jih je,
sem ponovil glasno in razločno,
iz njih ne more pognati niti plevel,
kaj šele moč,
da bi premikal gore.
Pesniki pišejo o ljubezni,
ne da bi se je kdaj dotaknili,
mrha prekleta, me slišiš?
Ni si zatisnila ušes,
ko skočim na pult
in zakričim,
naj prvi, ki mi ne verjame,
vrže vame kamen.
Ja, zagrmim, v pesmih nihče več ne fuka,
le ljubijo se-
plehko, medlo, med reklamami
ameriškega akcijskega filma.
Nihče nikogar ne zagrabi za rit
ali stisne za vrat,
kje, pa!
Od nékdaj lepé so Ljubljanke slovele,
za ljubi kruhek in njene črne črne lase,
za poslednje sence, begajoče med nasedlimi dušami.
Ubogi Matiček.
Nihče ne vidi neprehodnih pregrad med menoj in teboj,
razjedenega ometa, ogabnega debeluhovega vampa in holesterola,
le mehke trate, polne cvetov,
sredi nekakšnih bedastih sanj,
brez poštne številke in tlakovanih ploščic pred dvižnimi
garažnimi vrati.
Nihče ne kriči, ne pizdi,
ne preklinja.
V pesmih se romantične dušice
kot so Pepca, Dušica, Francka in ostale
klanjajo jogi,
in razmišljajo o tabletah za hujšanje.
Prihaja jim, ko belega konja zajaha poženščeni princ,
kažipoti kažejo v napačno smer,
ko pride mimo prijazen kmečki fant
s čevlji številka 46.
Brez veze.
Pijejo iz čaš opojnosti,
nihče se nikoli ne nažre domačega šnopca, madona.
Govorijo si, naj ne bomo kot drugi,
v bistvu pa so se spremenili v šakale in vampirje,
postali zombiji celo lastnemu zarodu.
Vtaknite si v rit pesniško službo,
socialno pomoč odstopim materi,
ki nima za kruh.
Jaz grem na pločnik,
pred Namo,
stegnil bom dlan,
obkrožen z živimi kulisami,
zvečer bom počepnil med železniške tire,
si dal pod glavo lunine žarke
in spokojno zaspal.
Debeluška je na skrivaj
pritisnila na gumb.
113.
Potem se mi je ljubko nasmehnila.
Ojla, Milena ...
Sem vesela, da te lahko berem tudi tukaj.
Ta resničnostni šou bi bil še smešen, če ne bi bilo vse res ...
Tragikomedija stvarnosti.
Bodi mi lepo,
Klavdija KIA Zbičajnik
Socialna podpora za pijanega pesnika, ki se mora izpljuvati socialni delavki med trajno in tipkovnico - ker ni zmožen napisati ljubezenske pesmi?, ker ga izžema stiska?, ker je lakota po besedi čudno močna, tudi če ni kruha? Angažirana pesem, ki odpira vrsto vprašanj o smislu (vakršnega) početja in poudarja marginalnost drugačnosti. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mm
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!