Nekoč so mi povedali,

da najlepše pesmi prihajajo od srca …

nič več, si mislim …

zdaj pišem z jezikom

direktno na papir,

brez cenzure možganov,

kot to počnejo prozeisti …

imam samo besede,

pomen se je že izgubil

nekje pod nožnimi prsti

in zvokom grlenega smeha …

izgubil se je za zaprtimi vrati,

na čelu plešaste pevke,

kjer še vedno brezupno čaka Godota …

pomen se je že izgubil,

zato se je tudi srce,

ki se ne zna obdržati

med tremi pikami …

ker je med njimi še prostora

za en notranji monolog

in …

besedo ptica,

ki vedno ostane,

ravno zato, ker je pomen previsok,

da bi ga ujeli s svojimi svinčenimi krili.

Ne poslušam nasveta.

Napišem: PTICA.

Helena Zemljič (MalaSenca)