
Ko se izpraznijo vsa čustva
takrat še jokati ne morem.
Takrat sem mrtva.
Ne slišim ptic
mrmranja trav
ne kodrastega morja
ne brenkanja kitare.
Takrat ne ljubim
in ne sovražim.
Sem le kot kamen
sivo hladna.
In nisem kot drevo,
kajti, takrat,
še lepljiva smola ni več smola.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Vanja Čibej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!