Pozdravljena, Vanja, zanimiva pesem o nepredvidljivosti življenja. Večkrat sem se že želela oglasiti, ker se mi zdi, da mestoma (morda načrtno?) uporabljaš zaznamovan besedni red (postavljaš besede na mesta, ki jih običajno ne uporabljamo - npr. glagole na koncu ali začetku ...). Morda malce nejasno, a za ilustracijo - če bi pri Mene uporabila naraven vrstni red besed, bi bila taka:

Barka me

premetava sem in tja,

gor in dol na sever, jug,

spreminja smer:

iz hipa v hip divja

mreža brezčasja.

Kdaj je bo konec?

Zdaj navzgor,
vroče pekli sonce,
zdaj navzdol,
v sivine temin

ledeniškega morja,
emocije v niansah
diamantnega spektra.

Pečatnih prstanov se znebim

kakor

se vulkan znebi peklenskih snovi

kakor

stresajo pritiski plasti kamnin tla pod nogami

kakor

se škrlatno, trpko vino prelije iz steklenega keliha:

Se sprosti, vpija

kot

pivnik trdoto korakov, išče

kot

plesalka na prstih ravnotežje

lunine libele življenja.

Toda – kako?

–  ko pa nimam vpliva.

Lp, Ana

Odgovorov, zakaj pišem tako, da zamenjujem vrstni red, je več. Ne vem, če te bo kakšen zadovoljil, ker so mi že dali vedeti, da se menjava vrstnega reda pri pesmih, pa tudi prozi uporablja le izjemoma. Glavni razlog je v tem, da se mi zdi, da na tak način dosežem večjo čustveno intenziteto in niansiranje. Precej časa se posvečam raziskavam čustev, predvsem svojim. Tudi, ko pišem prozo, se z vrstnim redom rada poigravam in eksperimentiram. Moje pesmi, četudi so včasih zelo enostavne, včasih pa »brez potrebe« zapletene, so skoraj vedno večpomenske, tudi tiste najbolj »otroške?«. Problem ostaja, ker jih bralec morda ne prepozna in kar najbrž pomeni, da zgrešim morda namen – vzbuditi bralcu "nekaj".   

Če bi hotela, bi lahko vsak stih posebej analizirala, zakaj sem določene besedne zveze uporabljala tako in zakaj ne drugače. V pesmi Mene sta dve osebnosti: jaz in ona. Ona, ki je hkrati tudi jaz in od katere se želim izolirati. V tretjo osebo postavljam sebe, ko se želim distancirati od sebe (na primer od čustev, ki me dajejo).

Včasih se poigram tudi s pasivom … Skratka, veliko eksperimentiram.

Primer:

kakor

vulkan se znebi peklenih snovi

mišljeno je: kakor vulkan se znebim peklenih snovi

Pridevnik »peklen« sem prav tako nalašč uporabila, ker se mi zdi, da bolj ponazori nekaj kar peče, boli, …

Kaj se pa tebi zdi? 

Lp, Vanja