Zamik

Zamik vdiha

 

Razjezila sem

očeta, hčer mater.

Gorje svetlobi

bleščeče bele sence.

*

Na nebu lastovice

*

Se lovijo, me -

kličejo zaman, utrip -

kril ponese cvet

nikogaršnjega sveta,

skapljajo zamik vdiha.

 

 

Zamik izdiha

 

Izpljuni zamik

izdiha, strupa zeli

esence vojne,

krvavih puščic.

*

Na nebu lastovice

*

čebljajo, letε.

Na šumečem nebu

svetloba žari

Zven kovine žvenkeče.

Rahlja se stena žlebov.

 

Ah, pesimizem ženske!

Vanja Čibej

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
10. 06. 2013 ob 21:37

Pozdravljena,

pohvale gredo svežini metafor, pripomnim pa naj, da je pravilno hčer (ali hčerko), ne hčero, in pa - najbrž je v verzih

Na šumečem se nebu

svetloba žari

"se" odveč? Ta se namreč ne veže z glagolom šumeti, kvečjemu z žariti se, medtem ko z žareti spet ne.

Vendar pa v pomenu žariti se ne moremo uporabiti svetlobe; SSKJ:

žaríti se, tudi žáriti se knjiž.

1. biti močno obsijan, osvetljen: od
požara za hribom se je nebo žarilo;
brezoseb. na vzhodu se že žari / hiše so
se žarile v soncu

Čudno bi bilo torej reči, da je svetloba močno obsijana.

Kaj meniš?

Lp,
Kerstin

Zastavica

Vanja Čibej

Poslano:
10. 06. 2013 ob 22:21
Spremenjeno:
10. 06. 2013 ob 22:26

Hvala za pripombe. Sem popravila :). Hotela sem namreč poudariti, da se nekaj dogaja na nebu, očitno ne preveč posrečeno. 

Za 'hčero' pa sem bila v dilemi in besedo nekajkrat zamenjala. Ker očitno zmoti, sem jo popravila.

Lp, Vanja

 

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Vanja Čibej
Napisal/a: Vanja Čibej

Pesmi

  • 10. 06. 2013 ob 07:20
  • Prebrano 711 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 174.3
  • Število ocen: 5

Zastavica