Zamik vdiha
Razjezila sem
očeta, hčer mater.
Gorje svetlobi
bleščeče bele sence.
*
Na nebu lastovice
*
Se lovijo, me -
kličejo zaman, utrip -
kril ponese cvet
nikogaršnjega sveta,
skapljajo zamik vdiha.
Zamik izdiha
Izpljuni zamik
izdiha, strupa zeli
esence vojne,
krvavih puščic.
*
Na nebu lastovice
*
čebljajo, letε.
Na šumečem nebu
svetloba žari
Zven kovine žvenkeče.
Rahlja se stena žlebov.
Ah, pesimizem ženske!
Pozdravljena,
pohvale gredo svežini metafor, pripomnim pa naj, da je pravilno hčer (ali hčerko), ne hčero, in pa - najbrž je v verzih
Na šumečem se nebu
svetloba žari
"se" odveč? Ta se namreč ne veže z glagolom šumeti, kvečjemu z žariti se, medtem ko z žareti spet ne.
Vendar pa v pomenu žariti se ne moremo uporabiti svetlobe; SSKJ:
žaríti se, tudi žáriti se knjiž.
1. biti močno obsijan, osvetljen: od
požara za hribom se je nebo žarilo;
brezoseb. na vzhodu se že žari / hiše so
se žarile v soncu
Čudno bi bilo torej reči, da je svetloba močno obsijana.
Kaj meniš?
Lp,
Kerstin
Poslano:
10. 06. 2013 ob 22:21
Spremenjeno:
10. 06. 2013 ob 22:26
Hvala za pripombe. Sem popravila :). Hotela sem namreč poudariti, da se nekaj dogaja na nebu, očitno ne preveč posrečeno.
Za 'hčero' pa sem bila v dilemi in besedo nekajkrat zamenjala. Ker očitno zmoti, sem jo popravila.
Lp, Vanja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vanja Čibej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!