Včasih iz daljave zaslišim glasove,

mogoče me tudi tam daleč slišijo.

Zvezde tiho šumijo, ko ugašajo,

pogled seže do najbližje ovire.

Dom je tam, kjer si,

drugo ne obstaja.

Utrip dneva odmeva v noči,

leden veter cefra upanje.

Nisem več lačen,

pojedel sem vegetarjanca.

Ropotanje na stopnicah,

samota osvobaja.

Bled kot stena,

postan in prežvečen.

Mavrica v očeh,

sanje v oblakih.

Obzorje je podobno,

kot pogled v notranjost.

Neskončna luknja,

iz katere strmijo možgani.

Sonce je kretensko,

kadar ga ne vidim.

Pravljica šepeta vse,

kar je treba vedeti.

Minevanje

brez obžalovanja.

Veselje ob trohnobi,

prehiter ritem srca.

Temačna globina

slovanske duše,

trepetajoča,

obruhana, pozabljena...

jaka kramberger