Forum

505. Trubarjev rojstni dan - presegamo čas, ustvarjamo

Letos že tretje leto zapored 8. junija praznujemo Trubarjev rojstni dan, 505. Prejšnja dva smo se dobili v Trubarjevi hiši literature, letos pa bomo ustvarjali kar prek foruma. Od 1. junija pa do 16. junija 2013 lahko objavite vaše pesmi (o izzivu v nadaljevanju). V večernih urah tega dne bo na Trubarjevi domačiji na Rašici prireditev, na kateri bo posebna pozornost namenjena Trubarjevi vrtnici, ki jo je vzgojil dr. Matjaž Kmecl (kot pred tem že Prešernovo) in so jo na Rašico posadili člani Slovenskega protestantskega društva. V sodelovanju z njimi bomo tudi na Pesem si (Zavod za razvijanje ustvarjalnosti) praznovali, pesniško.

Naj osvežim spomin na prva dva Trubarjeva dneva: 2011 smo praznovali tako, da smo eksperimentirali ob Kosovelovi pesmi Pismo Trubarju, lani smo pisali abecedne pesmi, letos pa je izziv bolj odvisen od posameznika, saj se bo odvijal preko spleta. Najboljših 5 pesmi bo izbrala žirija v sestavi dr. Matjaž Kmecl, dr. Silvana Orel Kos in mag. Ana Porenta.  Pomembno je tudi vaše branje -  do 5 pesmi z največ glasovi ("Všeč mi je" ob avtorjevi objavi) bomo (kot tudi izbranke žirije) objavili v letnem glasilu SPD Primož Trubar Lubi Slovenci in zborniku Pesem si 2014, v posebnem poglavju.

Pričakujemo, da se boste tisti, ki vam je tovrstno ustvarjanje izziv, ki občudujete Trubarjevo izročilo in slovensko besedo,  podali na znimivo raziskovalno pesniško pot. Za svojo pesem lahko najdete navdih pri  kateremkoli Trubarjevem citatu (npr. Stati inu obstati, Pred bugam smo vsi glih, ... inu tu malane je vse proč palu ..., Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahku v kratkim času brati navučiti ... Vi veiste de te štimouce vsak jezik oli dežela dergači govori ...) ali kateri  izmed Trubarjevih pesmi.

Lahko pa se naslonite na večno prerajanje in spreminjanje slovenščine, vrtnice, kraje Trubarjevega življenja, ohranjanje izročila ... in se posvetite svojim notranjim vzgibom.

Vabimo vas torej, da 505. Trubarjev rojstni dan znova praznujemo skupaj, ustvarjalno!

Svoj prispevek oddate kot odgovor na to temo. Prispevke bomo v tej temi zbirali od 1.  do 16. junija 2013, do 24. ure. Če želite postaviti kako vprašanje ali komentirati, sledite tej temi.

Bralci lahko glasujejo do 20. junija, komisija pa bo do 28. junija podala svojo odločitev.

 
Naj se nam obzorje razširi na 505 let.
 
Dodatek (15.6.: pesmi boste avtorji po objavi izida tega natečaja lahko objavili tudi med "Sveže nabranimi pesmimi")
 
 1 2 > 

Klavdija KIA Zbičajnik

Poslano:
01. 06. 2013 ob 04:38
Spremenjeno:
18. 06. 2013 ob 16:17

OČETNJAVA

 

ko mrak spusti se nizko

okrog vseh vogalov navzdol tišči

okus v ustih žge vlečljivo težko

premočno ničeva beseda zakriči

 

ko zbezljajo brezvoljni konji v zastoj

nemalokrat nejeverno poči tudi glas

brezglavo neokretno deluje zgolj goli obstoj

brezredje si nameče še fin pesek v obraz

 

takrat stori se nežno in milo

kot  poslednji klic domačih zvonov

prebudi se z vso domoljubno silo

Slovenec, Slovenka, brez okov!

 



LP,
 

Klavdija KIA Zbičajnik smiley

 

 

* vlečljív  -a -o prid. ( í) ki se zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikuje v nitasto, trakasto plast: vlečljiva sluz; testo mora biti vlečljivoagr. vlečljivo vino vino, ki je zaradi bolezni gosto tekoče in navadno vsebuje malo kisline
* brezrédje  -a s (ẹ̑) knjiž. stanje brez reda: brezredje in anarhija; doba splošnega brezredja

* očetnjáva  -e ž () star. domovina: zapustili so svojo očetnjavo; pasti za svobodo očetnjave
* zbezljáti  -ám [bǝz in bez] dov.) 1. začeti bezljati: krave so zbezljale; zaradi muh, vročine živina      zbezlja // bezljajoč uiti: žrebiček je zbezljal iz hleva; ovce so zbezljale v gozd // pog.
nejevérnost  -i ž (ẹ́) star. nezaupanje, dvom: iz očetovih oči je ob sinovih besedah odsevala nejevernost / poslušal ga je z nejevernostjo
* nèokrétnost  -i ž (-ẹ́) raba peša okornost, nerodnost: smejali so se njegovi neokretnosti / neokretnost hoje
* nèmálokrat  prisl. (-á) ekspr. velikokrat, večkrat: to pot sem nemalokrat prehodil

 

 

Zastavica

---------------------------------------------------------

Poslano:
02. 06. 2013 ob 09:12
Spremenjeno:
14. 06. 2013 ob 08:45

STATI INU OBSTATI

Stati na dveh črkah
 slovenske besede.


Zapisana stoji...
Obstati si za prihodnje rodove želi!


Štirindvajset črk
in sto vejic in pik,
ko Slovenec lahko je srečen
da slovensko govori.


Zapisana obstane...
 Trdo na listu papirja stoji...


Naša slovenska beseda
za prihodnje rodove in ljudi!

Stati inu obstati
za vse Slovence in ljudi,
  v materinem jeziku si vsakdo brati želi!

Stati inu obstati
za svet, Evropo in vse ljudi,
ponosen bodi ti Slovenec,
da materin jezik lahko govoriš!

Zastavica

Matej Krevs

Poslano:
03. 06. 2013 ob 23:35
Spremenjeno:
27. 06. 2013 ob 23:09

 

    MAGISTRALE

   (iz sonetnega venca Matejev pasijon)

 

    Martra Kristusova,

    Ah, ti bridkust velika

    Tega našiga krala,

    Edinega božiga sina,

    Je narvečja Božja gnada,

    Ena neizgruntana milost,

    V kteri kaže se ponižnost,

    Pa lubezen, vera, nada,

    A tudi trošt, de bomo vsi

    Sojih grehov hudih

    Ino smrti zveličani bli,

    Jeno skuz ta martra Božja

    Odrešeni od večniga ogna

    Najdli v raji platz per Bugi.

 

 

 

(Pričujoči angleški sonet je napisan v Trubarjevem stilu, s tem, da se nisem preveč oziral na pravilen metrum, niti  mi  ni bilo do tega, da bi imel v tem sonetu same laške enajsterce,  pa vendar kljub temu še vedno trdim, da je to angleški sonet, toda  precej svobodne (moderne?) narave. Seveda je pa napisan v arhaičnemu jeziku, s tem da je večino verzov kar prepisanih iz Škof. pasijona, nekaj besednih zvez pa sem šel ukrast Trubarju, Tako, da če ima ta sonet kakšno umet. vrednost jo ima kot kolaž citatov. Morda bi moral priznati tudi to, da v zadnjem verzu stoji nemška beseda platz, in, da ne vem, če je Trubar, kdaj uporabljal to besedo, ker sem ga, povedano po pravici, premalo prebral.)

 

Lp  Matej

Zastavica

modricvet

Poslano:
04. 06. 2013 ob 22:09
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 22:42

Trubarjeva vrtnica

Kjer majhen narod dolga tisočletja
že vztraja in pregnati ne pusti se,
slovenska pesem na vaseh glasi se,
preprosti so vrtovi, polni cvetja.

Vzgojena tu je plemenita roža
na čast očaku, mojstru abecede.
Odtenki njeni vabijo poglede,
prefinjen vonj ljudem nosnice boža.

Ko čas nič dobrega nam ne obeta,
še bolj je očetnjava naša sveta.
Simbol ljubezni si, lepot življenja,
razuma in kulturnega zorenja.
Slovenstvo večno narodom oznanjaj,
a tujcu se nikoli ne priklanjaj!

 

modricvet

 

Zastavica

malenapetka

Poslano:
05. 06. 2013 ob 13:12
Spremenjeno:
14. 06. 2013 ob 08:48

Odmev

 

Odmeva iz mrežastih spon

nekdanjih težkih besed

prenesenih  na obod sveta

V čas bližnjega boječih

se v stavnici svinčenih likov

spušča siva megla izprijenih malikov

Zastavica

Lea199

Poslano:
08. 06. 2013 ob 10:10
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:34

Schiavo

Vznemirijo te škripajoči koraki.
Sosedov Francelj kriči:
Pepč, skrij Mohorjev koledar!
Zažgali ga bodo,
ne dovoli, da ga dobi ta drhal!


Knjigo položiš med narcise,
ki se zibajo v vetru,
kot bi z rumenimi glavami pritrjevale:
- Tu bo varna.

Okrog vogala pridrvi črna limuzina:
- Eia! Eia! Eia! Alala.

Črnosrajčniki preiskujejo.
Kričijo.
Grozijo.

Skrbi te ženin trepet,
njene ščemeče oči
in kapljice,
ki ji polzijo po zgubanem licu.

Boli strah
za njeno krilo 
skrite deklice.

Obup preglasi bojazen
globoko pod povrhnjico
se rojeva pokončnost.

Stopaš na barikade slovenstva.
Lažeš, ne da bi trenil z očmi:
- Letošnji koledar?
Nimam ga.
Gospod kaplan mi ga niso dali.
 

Zastavica

Ida  Semenič- adisa

Poslano:
08. 06. 2013 ob 14:02
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 22:41

STATI  IN  OBSTATI, LJUBI   SLOVENCI

 

Domovina,

v  grobu Primož Trubar joče.

Domovina,

si  prodala dušo  sina,

ki je naše knjige  oče.

Ljudstvo pa  z njim  vstati  hoče,

domovina!

Zastavica

modricvet

Poslano:
08. 06. 2013 ob 19:46
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:34

 

Moji lubi Slovenci!

Danes vam ne bom pridigal.
Danes se bom samo obrnil v grobu.
Kaj ste naredili z mojo lubo slovenščino,
da je sploh nič več ne zastopim.
Kaj vaši otroci ne uporabljajo abecednika?
Na uho mi je prišlo, da namesto krede inu tablice
uporabljajo neke tipke in čudno miš,
na črkopisje pa so pozabili.
Ne bom vam držal pridige,
še manj nalagal pokoro.
Naložili vam jo bodo vaši otroci,
ki bodo materni jezik pozabili
inu šli za hlapce s trebuham za kruham
tujim vladarjem profite dejlat.
Samo enu vam rečem:
škoda je pet krat po sto lejt,
da bi lepa slovenščina utihnila za zmirej.
Danes vam ne bom pridigal,
samo prašam vas taku:
sem živel inu izdihnil zaman?

 

Zastavica

IŽ-lev

Poslano:
08. 06. 2013 ob 19:47
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:34

Oj draga Urška,

kdaj boš postala moja,

kdaj se boš odločila

med mano in drugim gospodo,

kajti jaz te ljubim bolj kot drugi.

Žena mi rojeva otroke,

jaz pa se še vedno utapljam

v kozarcih rdečega.

Ostala boš do konca

moja edina ljubezen.

Lp, hope

Zastavica

Y

Y

Poslano:
08. 06. 2013 ob 20:25
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:34

Trubadur
 
soseda sva
priselil sem se ti na dvorišče 
koder ob letu obsorej
zavije tvoj glas
ne šepet podrasti hrastov
madrigal, trubadur
 
 
včasih te težje razumem
čas je po svoje zategnil ljudi
stegnem roko
potipam lubje stare bukve
ki je obstala
da me pod soncem v zenitu
potiska z vzorcem vejic in žil
mladega listja 

Zastavica

malenapetka

Poslano:
08. 06. 2013 ob 22:01
Spremenjeno:
16. 06. 2013 ob 11:29

Pred bugam

 

Pokončen

Klečeč

Zverižen

Svetleč

 

Pred bugam

Vsi glih

 

Pred drugimi

 

Uganka

Zastavica

Majda9

Poslano:
09. 06. 2013 ob 16:16
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:33

Lubi moji Slovenci dandanašnji,

 

Ko gledam vas z višav nebeških,

oko se moje često orosi,

še pesem angelcev zveni mi tožno

in misel moja se stemni.

 

Kar slišim novega o vas,

užalosti uho, ki raje čulo ne bi,

kaj v deželi naši se godi,

ki kot punčico očesa svojega

bi morali jo varovati vsi.

 

Je ugasnil že spomin na čase,

ko brat je proti bratu puško usmeril,

se kri prelivala čez očetnjavo,

jok mater pa odmeval do neba.

 

So zdrahe spet se razplamtele,

na okope bi se zavihtelo mlado, staro,

vsak svoj prav dokazoval bi s silo,

v prijatelju nekdanjem vidi zdaj sovraga.

 

Ni dela, kruha, upanja še manj;

pridne roke in bistre glave mlade

utirajo si pot v svet prostrani,

kjer obzorja svetlejša se nasmihajo.

 

Ne ceni se poštenja in modrosti,

naukom starim se posmiha vsak,

ki z zlodejem podpisal je dogovor

in dušo svojo za denarje  je prodal.

 

Brezsramno zdaj reveža tepta veljak,

ki oblast mu razum je zameglila,

opit moči ne brani nizkih se dejanj,

a mali človek nemočno le vzdihuje,

saj pod bremeni se šibi vse bolj.

 

Se povzpetnik neusmiljeni bohoti,

v zavetju varnem naropani svoj skriva plen,

a nekdaj srčni ustvarjalci blagostanja

zdaj v bedo pahnjeni, ponižani do dna,

sklonjenih glav utapljajo se v nemi bolečino.

 

Obrazi bledi brezizrazni, v očeh praznina,

besede skope, v prsih ni miru, topline.

Vsak zase tava zapreden v misli temne,

ni upanja, ki ogrelo dušo bi premrlo.

 

Še pojočo govorico in besede žlahtne naše

se vse redkeje sliši med dolinami in griči.

Brez spoštovanja; zmaličeno in razcefrano,

jo kot nujno zlo podaja zdajšnji rod naslednjim.

 

Semena čezmorskih sort poganjajo iz zemlje,

imena čudnega izvora preglasila bodo naša klena,

trgovec ponuja le robo daljnih dežel,

povsod odmevajo napevi tuji.

 

Kam vendar greste, sonarodnjaki moji,

sinovi, hčere častne matere slovenske

in očeta domoljubnih korenin?

Koga uzrete, ko pogledate se v ogledalo?

Kdo bodo potomci vaši, ki ponesli naj bi

slavo očetnjave rodovom jutrišnjega dne?

 

Zato, lubi moji Slovenci dandanašnji,

ne dajte, da se tu gori v žalosti utopim,

opazujoč vas, ki tisočletne sanje dedov,

stkane iz solza, znoja in krvi,

prepredene z nado neomajno,

razbijate na drobne kosce.

 

Podajte končno sprave si roke,

zamere stare za vedno pokopljite,

v slogi bratski vkup stopite,

da očuvate deželo inu govorico,

ki para ji na svetu ni.

 

Naj rod slovenski v slavi in blaginji

na veke vekov tod živi!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zastavica

janakolaric

Poslano:
12. 06. 2013 ob 11:54
Spremenjeno:
17. 06. 2013 ob 17:39

Pred bogom smo vsi glih (moraliteta, posvečena Trubarju)

 

Kaj naduto bi se nosil,

če si cel odet v brokat,

kdaj morda boš kruha prosil,

reven, suh, nič več bogat.

Bivanje je hud prepih –

in pred bogom smo vsi glih.

 

Težke bukve si študiral,

misliš, da si modrijan,

drugemu duhá zatiral

boj sploh preživet' je dan.

Moder al' neuk in tih …

no, pred bogom smo vsi glih.

 

Občuduješ mlado lice

v enem dvajsetih zrcal,

čuva status lepotice

barv, parfumov poln predal.   

Si poetu za navdih,                  

a pred bogom smo vsi glih.

 

Druga spretnost dala strojem

svojih žuljavih je rok,

dolgo že v življenju svojem

muči se za kruh otrok.

Sključen hrbet, bol in – vzdih …

no, pred bogom smo vsi glih.

 

Boljši sem, 'mam več pod palcem,

lepšo ljubico kot ti;

šteješ svoje vile, štal'ce,

strup zavisti naj gori.

Smrt šele nam dá oddih,

ko pred bogom smo vsi glih.

 

Drugi žremo se med sabo,

en si podredi cel trop,

mraz trpimo, hrano slabo,

slednjič reši nas – pokop;

pri ljudeh je kot pri psih,

a pred bogom smo vsi glih.

 

Trdna vrata. Sveti Peter

váruje nebeški ključ,

da kak ne bi jebiveter

brez zaslug prišel na luč.

»Vsi različni,« mrmra stih.

Ne, pred bogom smo vsi glih.

Zastavica

janakolaric

Poslano:
13. 06. 2013 ob 12:00
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:33

Gospa Poezija (cikel 3 pesmi)

I.

O(snovno)

Poezija je večja kapricioza

kot proza.

Občutljiva kot mimoza,

bolj omamna kot narkoza.

 

Gospa Poezija

je muhasta diva,

na silo, ukaze in prošnje

se sploh ne odziva.

 

Zdaj lažna, zdaj pristna.

In nič ni odvisna

od nikogaršnje mošnje.

 

Zlasti sovraži stresne trenutke,

tedaj čisto mrkne,

se vase zakrkne,

zamrzne občutke.

Prihaja ti pet,

ko sama le hoče,

tedaj ko poet

v istem ritmu vriska al joče.

 

Rada nagaja,

če se jo vsaja

v predalčke in žanre in vrste.

Še zlasti ne mara,

če se ji gleda pod prste.

Ji pa ugaja,

če se jo rahlo in nežno,

navidezno bežno

osvaja.

 

II.

Last(nosti)

Gospa Poezija je stara, res stara.

(Kot Trubar nemara? –

Aha, Iliada!

Homer nima para …)

Prastara.

A bi bila rada

videti večno mlada,

zato nove trike nenehno si čara:

nova ličila, nove izme,

nove looke

skoz lupe in prizme,

luksuz

al' luknje

sred' krila in suknje,

kar pač trenutno je v modi.

 

In takšna, strašljiva

in neobvladljiva,

lahko svoje sluge kdaj tudi pohodi.

 

Kaj ima rada ta diva,

kdaj najbolj uživa?

Noč in samoto

in lunine žarke,

vse, kar je kratko in kar hitro mine,

in precej posebno lepoto

in precej posebno grdoto

in tudi – kot vemo iz zgodovine –

po suhem vijugave barke,

udobne, ubogim naklonjene jarke ...

In zlasti samoto, samoto ...

 

Da zavisi od poetov navdiha?

Laž! Ne rabi našega stiha,

po nebu brez nas vsak dan štriha

celo paleto od modre in zlate do roza,

in kogar zadene

ostri nje pik al' sladka glukoza,

je koj »preko-doza«.

 

Poezija je muhasta diva,

najraje se publiki skriva.

Magična, močna,

nevarna, prijazna,

tisočobrazna,

tisočinenonočna

kot Šeherezada.

In rada

od daleč nam vlada.

 

Prihaja nam pet,

ko sama le hoče,

tedaj ko poet

v njenem ritmu vriska al' joče.

 

III.

Upor(aba)

Koliko vredna

je, tisočbesedna,

brez slik?

Rek »Vsaka beseda –

zlatnik«

ni glavni njen mik.

Smisli,

nesmisli,

sladki

in kisli …

Vsak misli

zametek,

čeprav nezaveden,

amorfni

začetek

na torek,

na sredo

in petek,

je ček

in paketek

z vsebino dragulja

pravilnih oblik,

je sef

in šatulja,

drag, dražji

čudež čudovit,

čeden, poveden,

neskončno

večvreden.

Preprosto ven mora!

Na tren in na klik!

Zato ker

beseda

UPORA

je krik!

 

P.S. Ker se cikel dotika

Trubarja

in problemov jezika ...

Zastavica

neartist

Poslano:
13. 06. 2013 ob 15:58
Spremenjeno:
14. 06. 2013 ob 23:31

ZAdržano ljudstvo

MAtirano s strani velikašev
TIstih s polnimi kufri, ki

SLObodno se sprehajajo
VEdo da lagati ne smejo
NIhče nič ne ukrene
JOk otrok se sliši do srca slovenske matere.

Zastavica

prašeg

Poslano:
14. 06. 2013 ob 21:04
Spremenjeno:
19. 06. 2013 ob 13:25

Lesket tudi v nočju

vezivo vseh teh pik
enako in tako različno
čebljanje njegovega otroštva
vedno enako nežno staršem
trdno kot granit in mehko
kot šelestenje listja
nemirujoče kot lesket
ob sončnem vzhodu

če imajo premoč
rečejo da je črno
a nam ni
in nam nikoli ni bilo

ni klonilo tej umazani igri
lesketalo se je tudi v umetni noči
zato naj ne podleže zdajšnjemu prilizovanju
modernih skušnjav

naj bo vedno sladka pomaranča
zanimiva vsem otrokom
v galeriji besed

Zastavica

malenapetka

Poslano:
15. 06. 2013 ob 16:51
Spremenjeno:
18. 06. 2013 ob 08:56

Stati in v času obstati

 

V prostoru in času?

Času nasproti spremembi,

spremembi nečesa izven,

izven obrobe podobe.

Podobe relikvije v rokah,

rokah krvavih,že stoletja starih.

Starih v večnosti inkarnacije,

inkarnacije, ki ponovno v času zaide.

Zaide v gnezdo, kjer se ponovno uči,

uči se novih pomenov, besed.

Besed svojih staršev in dedov.

Dedov, tistih naroda, davnih,

davnih v času, besedi.

Besedi ki so jo pisali,

pisali, natisnili prvič.

Prvič narodu svojemu knjigi v roke podali.

Podali, vstali in v času obstali.

 

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
15. 06. 2013 ob 17:51
Spremenjeno:
19. 06. 2013 ob 11:04

razumeti (ali ne razumeti) vero

 

ljubi gospoda svojega boga

ljubi ga z vsem kar imaš

ker brez njega nimaš ničesar

le kaj pomeni posest

kaj žival na hrbtu

čreda besed

če nimaš moči in duše

ljubiti njega

svojega gospoda

začetnika vsega

ker sam si nič

ali še bolje

manj kot nič

ker on je ustvaril vse

kar čutiš

kar je pod zemljo

in nad njo

tudi tebe

tudi nič

tam kot je prav

in je njemu všečno

 

ne delaj rezane podobe

ne delaj ničesar

kar bi imelo

obliko življenja

ki diha

spi in je

in ne obožuj podob

ne klanjaj se jim

ne daruj svoje hčere

okroglolične

vitkega stasa

ne svojih sinov

junaških borcev

kamnitih pesti

ne svojega srca

zagledanega v njega

ker gospod je en sam

in on obiskuje krivdo

pri ljudeh

in je dobroten

do tistih

ki ga ljubijo

 

ljubi svojega bližnjega

kot samega sebe

pridi

v mesto pojemajočih luči

kjer ti bo tvoj bližnji

dal vrtnico

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
16. 06. 2013 ob 13:14
Spremenjeno:
19. 06. 2013 ob 11:04

MOJI LUMPI SLOVENCI

 

Moji lumpi Slovenci, 

ne bom zgubljal besed,

kajti moj glas je

glas vpijočega v puščavi,

a duša mi pravi,

da niste pri pravi.

Za pest srebrnikov

se prodajate tujcem,

svojo rodno grudo

prav nemarno teptate

in svojega maternega jezika

se sramujete.

S tujčevo besedo klečeplazite

za navidezni raj,

tuje besede kričijo

s pročelij vaših hiš,

tuje pesmi bučijo

iz vaših grl,

tuja imena lepite

običajnim stvarem

in tuja imena pečatite

na čela svojih otrok. 

Brez sramu postajate tujci

vsem svojim prejšnjim rodovom

in sami sebi,

moji lumpi Slovenci.

 

 

Zastavica

Vesna Šare

Poslano:
16. 06. 2013 ob 23:32
Spremenjeno:
18. 06. 2013 ob 08:55

rumena vrtnica

 

povedala sem ti

o rumeni vrtnici

dragi moj

zato -

- spomni se name

ko boš bled

s krvavim prstom

stopil

skozi ogledalo

da bi našel

izgubljeni odsev

radosti

Zastavica

 1 2 > 

Komentiranje je zaprto!