Letos že tretje leto zapored 8. junija praznujemo Trubarjev rojstni dan, 505. Prejšnja dva smo se dobili v Trubarjevi hiši literature, letos pa bomo ustvarjali kar prek foruma. Od 1. junija pa do 16. junija 2013 lahko objavite vaše pesmi (o izzivu v nadaljevanju). V večernih urah tega dne bo na Trubarjevi domačiji na Rašici prireditev, na kateri bo posebna pozornost namenjena Trubarjevi vrtnici, ki jo je vzgojil dr. Matjaž Kmecl (kot pred tem že Prešernovo) in so jo na Rašico posadili člani Slovenskega protestantskega društva. V sodelovanju z njimi bomo tudi na Pesem si (Zavod za razvijanje ustvarjalnosti) praznovali, pesniško.
Naj osvežim spomin na prva dva Trubarjeva dneva: 2011 smo praznovali tako, da smo eksperimentirali ob Kosovelovi pesmi Pismo Trubarju, lani smo pisali abecedne pesmi, letos pa je izziv bolj odvisen od posameznika, saj se bo odvijal preko spleta. Najboljših 5 pesmi bo izbrala žirija v sestavi dr. Matjaž Kmecl, dr. Silvana Orel Kos in mag. Ana Porenta. Pomembno je tudi vaše branje - do 5 pesmi z največ glasovi ("Všeč mi je" ob avtorjevi objavi) bomo (kot tudi izbranke žirije) objavili v letnem glasilu SPD Primož Trubar Lubi Slovenci in zborniku Pesem si 2014, v posebnem poglavju.
Pričakujemo, da se boste tisti, ki vam je tovrstno ustvarjanje izziv, ki občudujete Trubarjevo izročilo in slovensko besedo, podali na znimivo raziskovalno pesniško pot. Za svojo pesem lahko najdete navdih pri kateremkoli Trubarjevem citatu (npr. Stati inu obstati, Pred bugam smo vsi glih, ... inu tu malane je vse proč palu ..., Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahku v kratkim času brati navučiti ... Vi veiste de te štimouce vsak jezik oli dežela dergači govori ...) ali kateri izmed Trubarjevih pesmi.
Lahko pa se naslonite na večno prerajanje in spreminjanje slovenščine, vrtnice, kraje Trubarjevega življenja, ohranjanje izročila ... in se posvetite svojim notranjim vzgibom.
Vabimo vas torej, da 505. Trubarjev rojstni dan znova praznujemo skupaj, ustvarjalno!
Svoj prispevek oddate kot odgovor na to temo. Prispevke bomo v tej temi zbirali od 1. do 16. junija 2013, do 24. ure. Če želite postaviti kako vprašanje ali komentirati, sledite tej temi.
Bralci lahko glasujejo do 20. junija, komisija pa bo do 28. junija podala svojo odločitev.
Poslano:
01. 06. 2013 ob 04:38
Spremenjeno:
18. 06. 2013 ob 16:17
OČETNJAVA
ko mrak spusti se nizko
okrog vseh vogalov navzdol tišči
okus v ustih žge vlečljivo težko
premočno ničeva beseda zakriči
ko zbezljajo brezvoljni konji v zastoj
nemalokrat nejeverno poči tudi glas
brezglavo neokretno deluje zgolj goli obstoj
brezredje si nameče še fin pesek v obraz
takrat stori se nežno in milo
kot poslednji klic domačih zvonov
prebudi se z vso domoljubno silo
Slovenec, Slovenka, brez okov!
LP,
Klavdija KIA Zbičajnik
* vlečljív -a -o prid. (ȋ í) ki se zaradi gostosti, lepljivosti pri vlivanju, raztegovanju oblikuje v nitasto, trakasto plast: vlečljiva sluz; testo mora biti vlečljivo ♦ agr. vlečljivo vino vino, ki je zaradi bolezni gosto tekoče in navadno vsebuje malo kisline ♪
* brezrédje -a s (ẹ̑) knjiž. stanje brez reda: brezredje in anarhija; doba splošnega brezredja ♪
* očetnjáva -e ž (ȃ) star. domovina: zapustili so svojo očetnjavo; pasti za svobodo očetnjave ♪
* zbezljáti -ám [bǝz in bez] dov. (á ȃ) 1. začeti bezljati: krave so zbezljale; zaradi muh, vročine živina zbezlja // bezljajoč uiti: žrebiček je zbezljal iz hleva; ovce so zbezljale v gozd // pog.
* nejevérnost -i ž (ẹ́) star. nezaupanje, dvom: iz očetovih oči je ob sinovih besedah odsevala nejevernost / poslušal ga je z nejevernostjo ♪
* nèokrétnost -i ž (ȅ-ẹ́) raba peša okornost, nerodnost: smejali so se njegovi neokretnosti / neokretnost hoje ♪
* nèmálokrat prisl. (ȅ-á) ekspr. velikokrat, večkrat: to pot sem nemalokrat prehodil ♪
Poslano:
02. 06. 2013 ob 09:12
Spremenjeno:
14. 06. 2013 ob 08:45
STATI INU OBSTATI
Stati na dveh črkah
slovenske besede.
Zapisana stoji...
Obstati si za prihodnje rodove želi!
Štirindvajset črk
in sto vejic in pik,
ko Slovenec lahko je srečen
da slovensko govori.
Zapisana obstane...
Trdo na listu papirja stoji...
Naša slovenska beseda
za prihodnje rodove in ljudi!
Stati inu obstati
za vse Slovence in ljudi,
v materinem jeziku si vsakdo brati želi!
Stati inu obstati
za svet, Evropo in vse ljudi,
ponosen bodi ti Slovenec,
da materin jezik lahko govoriš!
Poslano:
03. 06. 2013 ob 23:35
Spremenjeno:
27. 06. 2013 ob 23:09
MAGISTRALE
(iz sonetnega venca Matejev pasijon)
Martra Kristusova,
Ah, ti bridkust velika
Tega našiga krala,
Edinega božiga sina,
Je narvečja Božja gnada,
Ena neizgruntana milost,
V kteri kaže se ponižnost,
Pa lubezen, vera, nada,
A tudi trošt, de bomo vsi
Sojih grehov hudih
Ino smrti zveličani bli,
Jeno skuz ta martra Božja
Odrešeni od večniga ogna
Najdli v raji platz per Bugi.
(Pričujoči angleški sonet je napisan v Trubarjevem stilu, s tem, da se nisem preveč oziral na pravilen metrum, niti mi ni bilo do tega, da bi imel v tem sonetu same laške enajsterce, pa vendar kljub temu še vedno trdim, da je to angleški sonet, toda precej svobodne (moderne?) narave. Seveda je pa napisan v arhaičnemu jeziku, s tem da je večino verzov kar prepisanih iz Škof. pasijona, nekaj besednih zvez pa sem šel ukrast Trubarju, Tako, da če ima ta sonet kakšno umet. vrednost jo ima kot kolaž citatov. Morda bi moral priznati tudi to, da v zadnjem verzu stoji nemška beseda platz, in, da ne vem, če je Trubar, kdaj uporabljal to besedo, ker sem ga, povedano po pravici, premalo prebral.)
Lp Matej
Poslano:
04. 06. 2013 ob 22:09
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 22:42
Trubarjeva vrtnica
Kjer majhen narod dolga tisočletja
že vztraja in pregnati ne pusti se,
slovenska pesem na vaseh glasi se,
preprosti so vrtovi, polni cvetja.
Vzgojena tu je plemenita roža
na čast očaku, mojstru abecede.
Odtenki njeni vabijo poglede,
prefinjen vonj ljudem nosnice boža.
Ko čas nič dobrega nam ne obeta,
še bolj je očetnjava naša sveta.
Simbol ljubezni si, lepot življenja,
razuma in kulturnega zorenja.
Slovenstvo večno narodom oznanjaj,
a tujcu se nikoli ne priklanjaj!
modricvet
Poslano:
05. 06. 2013 ob 13:12
Spremenjeno:
14. 06. 2013 ob 08:48
Odmev
Odmeva iz mrežastih spon
nekdanjih težkih besed
prenesenih na obod sveta
V čas bližnjega boječih
se v stavnici svinčenih likov
spušča siva megla izprijenih malikov
Poslano:
08. 06. 2013 ob 10:10
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:34
Schiavo
Vznemirijo te škripajoči koraki.
Sosedov Francelj kriči:
Pepč, skrij Mohorjev koledar!
Zažgali ga bodo,
ne dovoli, da ga dobi ta drhal!
Knjigo položiš med narcise,
ki se zibajo v vetru,
kot bi z rumenimi glavami pritrjevale:
- Tu bo varna.
Okrog vogala pridrvi črna limuzina:
- Eia! Eia! Eia! Alala.
Črnosrajčniki preiskujejo.
Kričijo.
Grozijo.
Skrbi te ženin trepet,
njene ščemeče oči
in kapljice,
ki ji polzijo po zgubanem licu.
Boli strah
za njeno krilo
skrite deklice.
Obup preglasi bojazen
globoko pod povrhnjico
se rojeva pokončnost.
Stopaš na barikade slovenstva.
Lažeš, ne da bi trenil z očmi:
- Letošnji koledar?
Nimam ga.
Gospod kaplan mi ga niso dali.
Poslano:
08. 06. 2013 ob 14:02
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 22:41
STATI IN OBSTATI, LJUBI SLOVENCI
Domovina,
v grobu Primož Trubar joče.
Domovina,
si prodala dušo sina,
ki je naše knjige oče.
Ljudstvo pa z njim vstati hoče,
domovina!
Poslano:
08. 06. 2013 ob 19:46
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:34
Moji lubi Slovenci!
Danes vam ne bom pridigal.
Danes se bom samo obrnil v grobu.
Kaj ste naredili z mojo lubo slovenščino,
da je sploh nič več ne zastopim.
Kaj vaši otroci ne uporabljajo abecednika?
Na uho mi je prišlo, da namesto krede inu tablice
uporabljajo neke tipke in čudno miš,
na črkopisje pa so pozabili.
Ne bom vam držal pridige,
še manj nalagal pokoro.
Naložili vam jo bodo vaši otroci,
ki bodo materni jezik pozabili
inu šli za hlapce s trebuham za kruham
tujim vladarjem profite dejlat.
Samo enu vam rečem:
škoda je pet krat po sto lejt,
da bi lepa slovenščina utihnila za zmirej.
Danes vam ne bom pridigal,
samo prašam vas taku:
sem živel inu izdihnil zaman?
Poslano:
08. 06. 2013 ob 19:47
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:34
Oj draga Urška,
kdaj boš postala moja,
kdaj se boš odločila
med mano in drugim gospodo,
kajti jaz te ljubim bolj kot drugi.
Žena mi rojeva otroke,
jaz pa se še vedno utapljam
v kozarcih rdečega.
Ostala boš do konca
moja edina ljubezen.
Lp, hope
Poslano:
08. 06. 2013 ob 20:25
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:34
Poslano:
08. 06. 2013 ob 22:01
Spremenjeno:
16. 06. 2013 ob 11:29
Pred bugam
Pokončen
Klečeč
Zverižen
Svetleč
Pred bugam
Vsi glih
Pred drugimi
Uganka
Poslano:
09. 06. 2013 ob 16:16
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:33
Lubi moji Slovenci dandanašnji,
Ko gledam vas z višav nebeških,
oko se moje često orosi,
še pesem angelcev zveni mi tožno
in misel moja se stemni.
Kar slišim novega o vas,
užalosti uho, ki raje čulo ne bi,
kaj v deželi naši se godi,
ki kot punčico očesa svojega
bi morali jo varovati vsi.
Je ugasnil že spomin na čase,
ko brat je proti bratu puško usmeril,
se kri prelivala čez očetnjavo,
jok mater pa odmeval do neba.
So zdrahe spet se razplamtele,
na okope bi se zavihtelo mlado, staro,
vsak svoj prav dokazoval bi s silo,
v prijatelju nekdanjem vidi zdaj sovraga.
Ni dela, kruha, upanja še manj;
pridne roke in bistre glave mlade
utirajo si pot v svet prostrani,
kjer obzorja svetlejša se nasmihajo.
Ne ceni se poštenja in modrosti,
naukom starim se posmiha vsak,
ki z zlodejem podpisal je dogovor
in dušo svojo za denarje je prodal.
Brezsramno zdaj reveža tepta veljak,
ki oblast mu razum je zameglila,
opit moči ne brani nizkih se dejanj,
a mali človek nemočno le vzdihuje,
saj pod bremeni se šibi vse bolj.
Se povzpetnik neusmiljeni bohoti,
v zavetju varnem naropani svoj skriva plen,
a nekdaj srčni ustvarjalci blagostanja
zdaj v bedo pahnjeni, ponižani do dna,
sklonjenih glav utapljajo se v nemi bolečino.
Obrazi bledi brezizrazni, v očeh praznina,
besede skope, v prsih ni miru, topline.
Vsak zase tava zapreden v misli temne,
ni upanja, ki ogrelo dušo bi premrlo.
Še pojočo govorico in besede žlahtne naše
se vse redkeje sliši med dolinami in griči.
Brez spoštovanja; zmaličeno in razcefrano,
jo kot nujno zlo podaja zdajšnji rod naslednjim.
Semena čezmorskih sort poganjajo iz zemlje,
imena čudnega izvora preglasila bodo naša klena,
trgovec ponuja le robo daljnih dežel,
povsod odmevajo napevi tuji.
Kam vendar greste, sonarodnjaki moji,
sinovi, hčere častne matere slovenske
in očeta domoljubnih korenin?
Koga uzrete, ko pogledate se v ogledalo?
Kdo bodo potomci vaši, ki ponesli naj bi
slavo očetnjave rodovom jutrišnjega dne?
Zato, lubi moji Slovenci dandanašnji,
ne dajte, da se tu gori v žalosti utopim,
opazujoč vas, ki tisočletne sanje dedov,
stkane iz solza, znoja in krvi,
prepredene z nado neomajno,
razbijate na drobne kosce.
Podajte končno sprave si roke,
zamere stare za vedno pokopljite,
v slogi bratski vkup stopite,
da očuvate deželo inu govorico,
ki para ji na svetu ni.
Naj rod slovenski v slavi in blaginji
na veke vekov tod živi!
Poslano:
12. 06. 2013 ob 11:54
Spremenjeno:
17. 06. 2013 ob 17:39
Pred bogom smo vsi glih (moraliteta, posvečena Trubarju)
Kaj naduto bi se nosil,
če si cel odet v brokat,
kdaj morda boš kruha prosil,
reven, suh, nič več bogat.
Bivanje je hud prepih –
in pred bogom smo vsi glih.
Težke bukve si študiral,
misliš, da si modrijan,
drugemu duhá zatiral
boj sploh preživet' je dan.
Moder al' neuk in tih …
no, pred bogom smo vsi glih.
Občuduješ mlado lice
v enem dvajsetih zrcal,
čuva status lepotice
barv, parfumov poln predal.
Si poetu za navdih,
a pred bogom smo vsi glih.
Druga spretnost dala strojem
svojih žuljavih je rok,
dolgo že v življenju svojem
muči se za kruh otrok.
Sključen hrbet, bol in – vzdih …
no, pred bogom smo vsi glih.
Boljši sem, 'mam več pod palcem,
lepšo ljubico kot ti;
šteješ svoje vile, štal'ce,
strup zavisti naj gori.
Smrt šele nam dá oddih,
ko pred bogom smo vsi glih.
Drugi žremo se med sabo,
en si podredi cel trop,
mraz trpimo, hrano slabo,
slednjič reši nas – pokop;
pri ljudeh je kot pri psih,
a pred bogom smo vsi glih.
Trdna vrata. Sveti Peter
váruje nebeški ključ,
da kak ne bi jebiveter
brez zaslug prišel na luč.
»Vsi različni,« mrmra stih.
Ne, pred bogom smo vsi glih.
Poslano:
13. 06. 2013 ob 12:00
Spremenjeno:
15. 06. 2013 ob 17:33
Gospa Poezija (cikel 3 pesmi)
I.
O(snovno)
Poezija je večja kapricioza
kot proza.
Občutljiva kot mimoza,
bolj omamna kot narkoza.
Gospa Poezija
je muhasta diva,
na silo, ukaze in prošnje
se sploh ne odziva.
Zdaj lažna, zdaj pristna.
In nič ni odvisna
od nikogaršnje mošnje.
Zlasti sovraži stresne trenutke,
tedaj čisto mrkne,
se vase zakrkne,
zamrzne občutke.
Prihaja ti pet,
ko sama le hoče,
tedaj ko poet
v istem ritmu vriska al joče.
Rada nagaja,
če se jo vsaja
v predalčke in žanre in vrste.
Še zlasti ne mara,
če se ji gleda pod prste.
Ji pa ugaja,
če se jo rahlo in nežno,
navidezno bežno
osvaja.
II.
Last(nosti)
Gospa Poezija je stara, res stara.
(Kot Trubar nemara? –
Aha, Iliada!
Homer nima para …)
Prastara.
A bi bila rada
videti večno mlada,
zato nove trike nenehno si čara:
nova ličila, nove izme,
nove looke
skoz lupe in prizme,
luksuz
al' luknje
sred' krila in suknje,
kar pač trenutno je v modi.
In takšna, strašljiva
in neobvladljiva,
lahko svoje sluge kdaj tudi pohodi.
Kaj ima rada ta diva,
kdaj najbolj uživa?
Noč in samoto
in lunine žarke,
vse, kar je kratko in kar hitro mine,
in precej posebno lepoto
in precej posebno grdoto
in tudi – kot vemo iz zgodovine –
po suhem vijugave barke,
udobne, ubogim naklonjene jarke ...
In zlasti samoto, samoto ...
Da zavisi od poetov navdiha?
Laž! Ne rabi našega stiha,
po nebu brez nas vsak dan štriha
celo paleto od modre in zlate do roza,
in kogar zadene
ostri nje pik al' sladka glukoza,
je koj »preko-doza«.
Poezija je muhasta diva,
najraje se publiki skriva.
Magična, močna,
nevarna, prijazna,
tisočobrazna,
tisočinenonočna
kot Šeherezada.
In rada
od daleč nam vlada.
Prihaja nam pet,
ko sama le hoče,
tedaj ko poet
v njenem ritmu vriska al' joče.
III.
Upor(aba)
Koliko vredna
je, tisočbesedna,
brez slik?
Rek »Vsaka beseda –
zlatnik«
ni glavni njen mik.
Smisli,
nesmisli,
sladki
in kisli …
Vsak misli
zametek,
čeprav nezaveden,
amorfni
začetek
na torek,
na sredo
in petek,
je ček
in paketek
z vsebino dragulja
pravilnih oblik,
je sef
in šatulja,
drag, dražji
čudež čudovit,
čeden, poveden,
neskončno
večvreden.
Preprosto ven mora!
Na tren in na klik!
Zato ker
beseda
UPORA
je krik!
P.S. Ker se cikel dotika
Trubarja
in problemov jezika ...
Poslano:
13. 06. 2013 ob 15:58
Spremenjeno:
14. 06. 2013 ob 23:31
ZAdržano ljudstvo
MAtirano s strani velikašev
TIstih s polnimi kufri, ki
SLObodno se sprehajajo
VEdo da lagati ne smejo
NIhče nič ne ukrene
JOk otrok se sliši do srca slovenske matere.
Poslano:
14. 06. 2013 ob 21:04
Spremenjeno:
19. 06. 2013 ob 13:25
Lesket tudi v nočju
vezivo vseh teh pik
enako in tako različno
čebljanje njegovega otroštva
vedno enako nežno staršem
trdno kot granit in mehko
kot šelestenje listja
nemirujoče kot lesket
ob sončnem vzhodu
če imajo premoč
rečejo da je črno
a nam ni
in nam nikoli ni bilo
ni klonilo tej umazani igri
lesketalo se je tudi v umetni noči
zato naj ne podleže zdajšnjemu prilizovanju
modernih skušnjav
naj bo vedno sladka pomaranča
zanimiva vsem otrokom
v galeriji besed
Poslano:
15. 06. 2013 ob 16:51
Spremenjeno:
18. 06. 2013 ob 08:56
Stati in v času obstati
V prostoru in času?
Času nasproti spremembi,
spremembi nečesa izven,
izven obrobe podobe.
Podobe relikvije v rokah,
rokah krvavih,že stoletja starih.
Starih v večnosti inkarnacije,
inkarnacije, ki ponovno v času zaide.
Zaide v gnezdo, kjer se ponovno uči,
uči se novih pomenov, besed.
Besed svojih staršev in dedov.
Dedov, tistih naroda, davnih,
davnih v času, besedi.
Besedi ki so jo pisali,
pisali, natisnili prvič.
Prvič narodu svojemu knjigi v roke podali.
Podali, vstali in v času obstali.
Poslano:
15. 06. 2013 ob 17:51
Spremenjeno:
19. 06. 2013 ob 11:04
razumeti (ali ne razumeti) vero
ljubi gospoda svojega boga
ljubi ga z vsem kar imaš
ker brez njega nimaš ničesar
le kaj pomeni posest
kaj žival na hrbtu
čreda besed
če nimaš moči in duše
ljubiti njega
svojega gospoda
začetnika vsega
ker sam si nič
ali še bolje
manj kot nič
ker on je ustvaril vse
kar čutiš
kar je pod zemljo
in nad njo
tudi tebe
tudi nič
tam kot je prav
in je njemu všečno
ne delaj rezane podobe
ne delaj ničesar
kar bi imelo
obliko življenja
ki diha
spi in je
in ne obožuj podob
ne klanjaj se jim
ne daruj svoje hčere
okroglolične
vitkega stasa
ne svojih sinov
junaških borcev
kamnitih pesti
ne svojega srca
zagledanega v njega
ker gospod je en sam
in on obiskuje krivdo
pri ljudeh
in je dobroten
do tistih
ki ga ljubijo
ljubi svojega bližnjega
kot samega sebe
pridi
v mesto pojemajočih luči
kjer ti bo tvoj bližnji
dal vrtnico
Poslano:
16. 06. 2013 ob 13:14
Spremenjeno:
19. 06. 2013 ob 11:04
MOJI LUMPI SLOVENCI
Moji lumpi Slovenci,
ne bom zgubljal besed,
kajti moj glas je
glas vpijočega v puščavi,
a duša mi pravi,
da niste pri pravi.
Za pest srebrnikov
se prodajate tujcem,
svojo rodno grudo
prav nemarno teptate
in svojega maternega jezika
se sramujete.
S tujčevo besedo klečeplazite
za navidezni raj,
tuje besede kričijo
s pročelij vaših hiš,
tuje pesmi bučijo
iz vaših grl,
tuja imena lepite
običajnim stvarem
in tuja imena pečatite
na čela svojih otrok.
Brez sramu postajate tujci
vsem svojim prejšnjim rodovom
in sami sebi,
moji lumpi Slovenci.
Poslano:
16. 06. 2013 ob 23:32
Spremenjeno:
18. 06. 2013 ob 08:55
rumena vrtnica
povedala sem ti
o rumeni vrtnici
dragi moj
zato -
- spomni se name
ko boš bled
s krvavim prstom
stopil
skozi ogledalo
da bi našel
izgubljeni odsev
radosti
Komentiranje je zaprto!