stopicam v kvadratu

in glodam pesem

ki je pognala

ko so diagonale

jezdile parazite

tistega popoldneva

so paličnjaki tavali

veje so kričale

žalujoče za ovali

tega je že predolgo

nisem imela besedila

ne not

gledala sem z rameni

povlekla glasove

iz gline

iz katere si mi pletel

zvezdna bedresa

z rokami do tal

sem sedela na oknu

ko sem dišala za tabo

a ti si hodil po pesku

z vsemi nogami

namočil kazalec v rožo

ki se je odprla

sramežljivo in tihotno

v tvojem očesu

rekel si

ne vem zakaj

jaz ne jočem

narisal si kvadrat

ga naselil

z vsem kar sva imela

in začel hoditi

in polica mojega okna

je hodila s tabo

in roke in lasje in vse

in tako še zdaj hodim

se vrtim in pojem

čeprav peska ni več

ne kvadrata ne police

ne pesmi

še mene ni več

kdove zakaj

Vesna Šare