Skozi golobjo dušo pretakamo solze nemoči;
slepi in gluhi za vse
(kot ruševec med petjem erotične lirike)
- z mlajem v očeh in gruščem v ušesih;
zaviti v megličaste zablode
pragmatičnih modrecev našega sočasja.
Gospodje tovariši in gospe tovarišice
v goščavju preteklosti med klopi,
modrasi in skolopendrami sedanjosti.
Zolje mevlje vrojene v meso ritaste zadnjice civilizacije,
ki nas napaja s sladkobnim strupom večnega iskanja,
goltanja in sanjarjenj zgodb o uspehu.
Odeti v cesarjeva nova oblačila,
stkana iz pojmov pridnosti, leposti, poštenosti,
bogatosti, spoštljivosti, zvestosti in svobodnosti.
A vsa lena, grda, nepoštena, revna, nespoštljiva
in nezvesta drevesa, so v svoji ukoreninjenosti
svobodnejša kot mi, porcelanasti kerubini,
ki si pulimo še zadnja peresa iz kreljuti,
da bi bili moderni, uglajeni in civilizirani
globalnovaški maliki - drug drugega malikovalci.
Umrlemu bogu pa se ob tem kolca od smeha
in skozi golobjo dušo pretaka solze nemoči.

 

Tomaž Mahkovic