pustinja
bivam usedanje prahu
v razpoke suhe zemlje
čreda pobesnelih nog
je skozme zorala prehod
od strahu v zahajanje
rdeče morje je daleč
oko vseobsežnega razlito
po skelečih planjavah soli
gladim pogled drugega časa
vase požiram zavijanje volkov
nič ni drugače kot takrat
ko smo z zobmi trgali telesa
mladičev drugega rodu
samo bolj sami smo
in vemo ...
nihče ne bo prišel
Je svet pustinja? Je človek pustinja? Je svet v pustinji? Človek v pustinji? Pustinja v človeku in pustinja v svetu?
Ja, tako nekako zvenijo preigravanja večnega biti sam. Le da se mu v pustinji morda pridruži še biti osamljen.
Dobro si združila temo in stopnjevanje tempa v sestavi pesmi - zdi se mi, da kar drvim iz verzva v verz in ne vem, kje (se) začeti in kje (se) končati. Ciklična so občutja, zelo težko je najti stik. Zapis, ki je zagotovo vreden ponovnega branja. Čestitam,
Lucija
Hvala, Lucija, za podčrtanje in komentar. Lep dan ti želim! P. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Polona C. Pegan
- 27. 05. 2013 ob 17:46
- Prebrano 1072 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 565.74