Hejhou, Jure:) Nedavno sem nekje brala o ježi dinozavrov ... Taka živalca se mi zdi zanimiva metafora za ponazoritev nezmožnosti izrekanja tistega, kar se zabija in kopiči v vse daaaaljšem in težžžžžjem repu. Menda doslej še nisem pomislila, da vsi ti razpotegnjeni plazilci v svetovnih mitologijah v svojih repih pravzaprav prenašajo težo neartikuliranega, neizrečenega, potisnjenega v ozadje, v rep zavesti. Daljši ko je rep od zadaj, bolj se nam v nemi grozi odpirajo oči 8( Zato je tako hudo, ko se kakšen zmaj odloči, da bo dvakrat, trikrat pošteno lopnil z repom. Ali pa se celo ovije okrog kakšnega drevesa. No ja, rep vedno nekaj ... dela:)

Če živalca samo migne z repom, se je vmes vendarle že nekaj sprostilo. Smo našli neko pot, mogoče celo bližnjico brez ovinkov - mimo iskane strukture, brez okvirov do bistva, ki želi biti ugledano, zaznano, občuteno. Mimo jezika. Lep pozdrav, Jupi!

hvala Jupi!ter!!!, ker najdeš sok med mojimi ožetimi mislimi, ki jih potem obešam na neke vrvi, ki bi že same morale pesem biti - jaz pa kar hop, gor, in naj plapola - eno na drugem, eno čez drugo, eno na enem, kot eno, kot ena žehta.

vsakič ko obrnem ključ v mojem aviončku, poljubim "vsakega dinozavra" v mojem trkalniku delcev, ki mu rečem spomin. jaz ga uporabljam v celoti - ne le svojega. How ...k!

lp

ps: