Vsakič ti izberem

šalico iz krhkega porcelana,

s cvetličnim vzorčkom.

S pogledom ti jo napolnim s svetlobo,

da se prelije čez rob usojenosti.

Imaš vse na svetu,

svojo občutljivost,

dobrohotno zvezdo,

rožnata usta poljubov,

zgovorno, puhasto nežnost dotikov,

glas, ki se zna dotakniti želje,

zaupljivi, vlažni smrček prijateljstva,

svetlikajoče kosce malih sreč,

ki drobencljajo ob tebi že od rojstva.

Nikoli se mi ne bi zarekla

ohromljena razpotegnjenost strahu,

slutnja demonov v krčih temnega neba,

rana, ki kaplja iz temne usedline.

In na kraj pameti mi ne pride,

da ti ne bi vsakič znova povedala

saj veš, da ničesar ne vem,

vse boš izvedel, ko pride čas.

Vsakič ti izberem

šalico iz krhkega porcelana,

s cvetličnim vzorčkom,

ko iščem zate bele, skoraj prosojne zgodbe oblakov

in ti v besede lovim veter s prostranih, rodovitnih gričev upanja.

ob potoku - Majda Kočar