Prebijam steno molka,

z jezikom mehčam beton,

da popusti, da odneha stati

in me ločevati od drugih,

ki so me že zdavnaj prehiteli

v podiranju nevidne meje.

Dobila sem kar naenkrat

hudo konkurenco

in ko bodo drugi osvobojeni

in kazali od daleč mi mišice

bom sama ostala ujetnik

in bom preko poslušala smeh,

ki mi govori o lastni nemoči.

Skrijem se v omaro

in čakam, da se razbeže

strupeni jeziki,

ki me razorožujejo.

Morda mi uspe,

čeprav z zamudo.

IŽ-lev