odločno umaknem

svoje kosti

dotaknem se tam

na sredini

z vprašanjem v roki

(in strahom v glavi)

ker skozi špranje priplava

toliko ljudi in veselja

in potovanj in joka

in bolečine in skrivnosti

da bi res rada vedela

ali sem sama v svojih prsih

vetrovi zanašajo

luno v domove teles

ki  trdijo da poznajo

vse praske in sprave

(živijo že celo moje življenje)

naglodajo me da zakrilim

z dlanjo prek začetka

skozi notranjost

globoko v resnico

v klet mirnodušja

v temelje besed

in nekoga v meni

Vesna Šare