Ne znam več poštevanke,

niti ob polnoči ne,

niti če me zbudiš

in na hitro vprašaš.

Ne znam več sklanjatev,

zdaj je ostala samo še ednina,

ki jo vlečem s seboj ves ljubi dan

in skozi črno noč se tihotapim

s sanjami, ki ne poznajo dvojine.

Ne znam več narisati sonca,

niti zlatih lovk, ki odsevajo toploto

kot nevidni podaljšek, ki še greje.

Likovna ura mi ne pomaga,

morje sem že pozabila,

tako dolgo ga že nisem videla.

Ostala sem ednina,

ki se tihotapi skozi dan,

podnevi in ponoči.

Sama.

IŽ-lev