To kar pišem ni pesem,
to je samo kratek izliv srca,
ki se mora nekomu zaupati,
ki mora povedati svoje občutke
preden grem naprej v minevanje
in za mano ne bo ostalo nobene sledi,
pozabili me bodo še preden pridem okoli vogala,
tako da me oči ne bodo videle,
ko se tiho poslavljam in brez sledi odhajam
v nedoločen čas med še bolj tuje ljudi.
Očala mi delajo še večjo temo,
a se vsaj ne vidi žalostnega pogleda.
Odidem, nihče me ne bo pogrešal,
tako presneto lahko je to.
Vsi že od mladosti
počasi a sigurno
z vedno večjo sigurnostjo
zremo tja
kjer marsikdo noče verjeti,
da to resnično postoji.
Ostale bodo zapisane besede
ki jih bo tvoja duša čakala na nebu,
dokler ne bodo
čez tisoče let
iz zemeljskega okolja
prispele zopet k tebi
v tvoje rajsko naročje,
kjer boš z njimi obdarila duše,
ki čakajo na nje kot poduk.
Zato vedi, da kar koli delaš zdaj,
boš. tako kot tu,
osrečevala še bolj potrebne duše,
ki še niso izkusile telesa.
LP tomi
Ti in jaz,
sva del zgodbe
življenja,
najine pesmi
bodo dopolnjevale
žive duše,
ki hočejo živeti,
v pesmi, ki hoče biti,
kot bije srce
in večnost prihaja,
da se odrešimo
brez bolečin
z veliko sanjami,
ki jih radi sanjamo,
tudi kadar boli.
Tomi,
čudovito si napisal.
HVALA TI.
Lepo nedeljo ti želim,
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!