Lepo je, ko prerasteš
okvirje tistih mej,
ki iz ljubezni
suženjstva rodijo.
Lepo je, ko v miru
in predani tišini,
prepuščaš se,
potiho predeš.
In nič ne zmoti
tvoje vere in čutenja,
na meji božanskega
je tu le zate.
Ne vidiš več,
da ne bi znal spustiti,
zakaj bi spuščal,
če vzajemno tiho tli?
Zakaj bi mislil in se bal,
če eno dihava od nekdaj?
Ne, to življenje je premalo,
preveč je tistih tam zunaj,
ki trkajo in hlipajo na glas.
Ljubezen se rodi in traja,
ne omaje je noben poraz.
Preprosta je, ko je iskrena.
Prekrasna je, ko notranje
oživi in plemeniti.
Neskončna je in neboleča,
samo žari ti iz oči.
Lepo je, da sva dopustila,
preskočila vse jarke in poti.
Lepo je, da sva ugotovila,
da brez nje življenja ni.

Klavdija KIA Zbičajnik