Med špranje šepeta,

prenežno,

da še kdo bi slišal.

Trenutki, zasvojeno,

jo popeljejo prek polj,

kjer si porodi

ognjeni grad

in kjer je njena pot

le zvok baletnega plesalca.

Čemu mi sveti ?

Noč vedno je enaka dnevu.

Neprespano zrklo

ne pogleduje sonca.

Ona v zadnji klopi

napihuje svoj obstoj.

Pridi.

Toliko, da se spoznava.

Vsega ne raztrgaj.

Sive slike naj živijo.

Le okvir, da, manjka jim okvir.

Nekoč ti za obzidjem povem vse.

Glas ne bo globok,

ko ji vrnem strah.

Njen obstoj.

Sandra Kocijančič