včasih se sprehodim

po soseski kjer sem preživel otroštvo

in grem mimo hiše z okroglimi okni

hiše kjer je živela jagoda

sošolka

ki je v petem razredu

izbruhnila v neutolažljiv jok

ko je prebrala moj spis

kjer sem opisoval izmišljena leta svojega praotroštva

kako jih preživljam v izmišljeni hišici

ob izmišljenih železniških tirih

skoraj samotarsko

brez izmišljenih prijateljev

in kjer mi brezskrbne izmišljene trenutke

pestri izmišljeni pes bernardinec

ki sem ga krstil za bobija

in potem sem si izmislil

kako nekega dne

po tirih prisopiha

vlak in ga povozi

in jaz izmišljeno jočem

jagoda pa plane v jok

čisto zares

in stojim ob njej v razredu

ko se okoli nje prerivajo sedmošolci

in se jim ob njej sočni cedijo sline

(in predsemenska tekočina)

jaz pa si mislim mater si ti nora

pa saj ni bila

jagoda

ni bila nora

prav fajn punca je bila

meni pa ni bilo nič jasno

brezno