Režem jo,

s telesom kosam jo na dvoje.

Navidez ni mi mar,

ko sence noči lahkotno

preslikavajo podobe.

Gosta temá je

in spet ležem v smrt,

ki ne želi nikogar.

Prebudilo me bo rojstvo,

vztrajno trgajoče se objema

pokopanih imen.

Zavidam ji zvestobo.

Predano odhaja in se vrača

kot da bi končano znova zaživelo,

ko se predaja položi med naju.

Vedno ko opljuvam njene kote,

ko z dekliško sramežljivostjo

božam hladne njene stene,

se mi krohota,

mi pesni, me peni in zavrže

kot brat brata osovraženega.

Nič drugačna nisi danes.

Nežno šepetaš napev,

ki mi odmeva preko kratkega trenutka.

Vsa si lepa, še dišiš,

a nisi odstranila mi pohlepa.

Ne dam, vseh skritih sanj.

Ne tvojega objema.

Ne nasmeha, ki še polepšal sončne je svetove.

Ne sebe, pa čeprav mi zdaj pogosteje slediš.

Pusti mi vsaj še dan,

ki naj ne bo zlagan,

da ob začetem koncu,

kot resničnost, vsa bom njena.

Sandra Kocijančič