Kakšna podoba je prispodoba? SSKJ pravi, da gre za ponazoritev bistvene značilnosti česa s stvarjo, ki ima podobne lastnosti. Pa še en drug izraz se skriva v tej besedi, ki pa ga zadnje čase pomensko izgubljamo - prispodobiti se se uporablja tudi za spodobiti se (ali pa se je uporabljalo, morda se zadnje čase res ne več ... se pa še čuti). Nekako se spodobi, da ženska nadaljuje tradicijo mame (prispodobo imamo v prstanih), hči pa bo nadaljevala njeno pot. Ampak ženska, tukaj tudi lirski subjekt, sluti nekaj drugega. Sluti, da je s tem, ko si je nataknila prstan, spremenila nekaj v sebi in da ji to gibanje ni več naravno - včasih je približala oko, da je videla podrobnosti, zdaj približuje roke. In vendar je LS močnejša, kot smo si jo najprej zamislili. Njena mesečina je včasih kot mrest, ni več samo nebeška, prav zemeljska postaja in iz nje se rojevajo nova bitja. Nove žabice, ki morajo najprej kot paglavci zaplavati, šele potem skočijo in se pretrgajo skozi vodno globino (skočijo morda prav do mesečine). Naša LS pa čuti, kako se v njej - drznem si uporabiti prispodobo - mrestijo majhne žabice, ki bodo zaplavale in bodo skočile iz površinske strukture prstanov in prstov, ki so tako podobni maminim, ter končno živele po svoje - oddaljile bodo skupno podobo in se zrcalile v svoji, eni in edinstveni. Čestitke za metaforično svežo in sporočilno bogato pesem,

Lucija

Hvala za izčrpno in poglobljeno interpretacijo, Lucija. Kvak kvak, Jupiter!

Kvak! ;)