Si računalniško podprt kozmoprogramer.
Pregleduješ olesenele dele kibernetičnih dreves
na oralnih grebenih. Razvijaš živahne algoritme,
ragtime, charleston, swing, za nedavno polakirano
gladino ekliptike: na njej se svetlika meteorski dež.
Sediš v krošnji, ki raste iz pomladnega prapoka,
kot metronom bingljaš z nogama in strmiš
v svoj negibni odsev. Mravlje prenašajo zvezde.
Z rokama se opiraš na temeljno vejo poleg gnezda
iz suhega mahovja, slamic, drobnih vejic,
puhastih kroglastih socvetij in blata. Zima se
z ivjem umika proti čipkastim robovom gorovij.
Z žvižganjem privabljaš samico, vedno eno in isto
pesem.
Zanimiv trojček, od korenin do krošnje. Od biosfere do kibernetike. V bistvu bi lahko podčrtala vse tri, a odločila sem se za Krošnjo, ker se z božjega mesta poigravaš s floro, plesom in resetiranjem ali novo konstelacijo, ki bo vidna šele po tem, ko bo samica privabljena ... Trojček odpira nova in nova razmišljanja ob neznanih, a izvirno postavljenih svetovih, kar posrka vase. Čestitke,
Ana
Hvala, Ana, za živo interpretacijo. Kaj čmo, vse dobre stvari so tri. En tak lušten mešani gozdni sestoj. Lp, Jupiter!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jupiter! Silvana Orel Kos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!