
Mano je treba polizati.
Tla se morajo svetiti.
Prazni krožniki so nemi.
Spregovorijo šele, ko
ob toskanski pečenki
zarožljajo vilice, noži …
Kot preklan prašič se oglasi
gospodarjevo veselje, ko mu
s porcelanskega dna izgine
glazura odseva in se s paro
dvigne duh zvrhanega krožnika.
Gospodarji so veliki otroci,
rabijo prtičke in sluge, da
jih zataknejo za bele ovratnike
in poberejo razsute drobtinice.
Oskorjena drobtinica zbode
kot žebelj in bog ne daj, da
jo gospodar začuti med prsti,
v podplatu ali peti.
Jutri bo treba tudi pod pragom počistiti!
Gospodar vse vidi, ničesar se mu ne da
skriti. Čez noč hlapcu in slugi zrasteta
še dva para rok.
Skarabej se rodi s šestimi pari nog.
Točno ve, kaj je že
in kaj mora še postoriti do večera.
Drobnici je treba pokazati,
ukazati kje se sme pasti. Hlapce
in sluge pa vedno znova učiti.
Mano je treba polizati.
Tla se morajo svetiti!
Tudi pod pragom je treba
vse počistiti!
Gospodarji so že po naravi
prilagodljivi, nič jim ni težko
ukazati,
pokazati … nič,
dobesedno nič!
Gospodarjeva natura je pa res enostavna... všeč so mi ta poigravanja s slikami hlapcev in otroško potrebo po zatikanju belih prtičkov pod ovratnik ... in drobnice, skarabeji - svet, ki kliče po dešifriranju, v katerem so simboli za celotno družbo, ki se vse bolj ozira k tlom, da ne bi videla višje od loščila na podu. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: breza
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!