Naenkrat med skalami zažuboriš,

prižgeš iskro nade

v ugaslih očeh;

od daleč te vonjam,

opojno dišiš.

V barvah stoterih zrcališ življenje,

vre bistra deviškost

iz tvojih globin;

kot mana nebeška

pršiš čez ostenje –

dlani ti nastavim,

da se osvežim.

A kakor privrel si,

izginjaš v nič –

poslanstvo si svoje izpolnil;

utišal si žeje notránje mi klic

in čutaro si mi napolnil.

Aleš Tacer