radijska postaja je zahreščala

kot bolno pišče

v praznem prostoru

in na tla iz hrastovega lubja se je s soncem

razsul glas

kliče zorge, poezija, javi se, sprejem …

zunaj so oblaki znova

zmešali barvo poldneva

kliče zorge

če slišite tole sporočilo

potem vedite, da me ni več

pošiljam zadnje slike:

v pomlad sem prišel skozi noč

v kateri sem verjel, ko bom odprl vratnico

da se bom pogreznil v svetlobo

njenih oči

mislil sem, da je mesto pismo

ko  gledaš od zgoraj

da se vidijo črke

in da si nekdo z nekom dopisuje

tudi preko rib,  gledal sem v luske

pravim, da je samota le zvestoba

tistim, ki jih iščemo

breza