Sedela sem v nasičeni praznini

med zidovi sosednjih hiš,

v rdeči obleki na balkonu

za črno ograjo.

Vetrnična luknja pod pastelnimi ličnicami

se je razpirala brez glasu,

brez odmeva, brez

odmeva, brez

odmeva.

Tvoj se že sliši:

zahteva, da ga izpustiš.

Včeraj sem te videla,

še ravno v zadnjem zračnem hipu,

preden Chagall

z razpirajočimi se očmi

prenese figuraliko s strešne palete

v pariško modro nad mondenim mestom.

Kot raznorodni dimniki ste stali

v prelivanju udimljenih izdihov,

razstavljeni po slemenih, strešnikih, žlebovih,

in peli pesmi preteklega izročila.

Takoj sem ga zaslišala

glasiti se iz tebe:

prepono, pletež, pljuča

ti je prekrival ognjevit prapor.

Pela si s slemena najvišje hiše,

plameneči konec tkanine

se je ob nihanju glasilk

vil prek naročij tvojih otrok,

ki so rasli ob tebi.

Nosiš ga, močnega.

V sebi.

To sem ugotovila

po tvojem petju,

po nasmešku na obrazu

in po rdečem blagu,

ki se ti je napenjalo prek trebuha,

ko si pela z vrha hiše na nebu.

Jupiter! Silvana Orel Kos