In jaz poljubljam tvoja
ušesa, da slina steče do
srca, do tja, kjer ni
obžalovanja. Saj reka
iskrenosti se zajezi,
buči v ritmu odobravanja,
vretje pljuska preko oči,
ki zanetile so ta naval
strasti. Dopustile so
poplavo preko vseh polj,
moje in tvoje zavednosti,
da v grotesknosti rdečijo
lica, prave in edine sreče.
Ni treba kazati svetu globin,
kadar ne razume poante potopa,
ko le šepetaje skrije dve reki
na poti do lastnega pogleda morja.

Klavdija KIA Zbičajnik