Šepetam.

Zvezde so budne

in nočem jih vznemirjat,

mesec budno spi,

medtem ko zmanjšam moč glasu

in te pokličem na tiho,

da ne zbujam tišine,

ki mi je tako blizu

v temnih nočeh,

ko je gospodar

čas brez glasu

z lastno domišljijo.

Trgam slepe žepe,

da vidim če lahko kaj

vtaknem in če je prostor,

pa čeprav samo sliko

ali zavitek bonbona,

samo nekaj da ti poklonim,

ker že dolgo nisi nič dobil,

niti objema, niti poljuba.

Ne od mene in upam,

da je še čas,

ki ga imava.

Brez da zbudiva tišino,

ki vstopa skozi ušesa

in kaže znak tiho

s prsti na ustnicah.

IŽ-lev