Prislonim uho na mrzlo,
razdevičeno in nemo skalo,
ki deluje mrtvo.
Dokler ne zaspim, se
zdi kot vržen obliž,
hladnega, venomer tujega.
Potem se prozorna reka
spreminja v zmeraj bolj
gosto in slastno smetano.
Celo telo je uho nečesa,
kar je izvir in hkrati izliv
slapu, ki nikdar ne preneha
pronicati v opno skorje,
ki je ne more prekriti mah.
Takrat je vsak oblak lebdenje,
kot indijanski poljub nebu
in ti me dvigaš tudi ko ne spim.
Skala pa čeblja, še kako živa!
Ni mrtve stvari v iskrečih očeh!
 

Klavdija KIA Zbičajnik