tvoja sem po rodu
po stroku krvi
ki smo jo zaznali
v strahu
in preoblikovali
v dednost
si postali sorodni
podobni
enaki
pravzaprav isti

v tvojem rodu sem
v tistem ki se razklepa
v spajanju
v tistem kjer odrasteš
ko prvič pogoltneš slino in vse
kar priteče zraven

v mojem rodu si
čisto zraven mene
v stiku z razmejitvami
roke mi položiš na kolena
zajameš dih
(poglej punčico
v mojih zelenih očeh)
roke mi položiš na prsi
odpoljubiš kapljo z vrha
roke mi položiš na trebuh
odpiješ deževnico iz vdolbine
me otipaš izpod popka
od znotraj
ko polziš
in se zavedaš
da sva iz istega rodu
in vendar
drugačna

tvoj jezik okuša
moje ustnice
moj zev pred glasom
okušaš moj oživeli jezik
da bi se prepričal
ali sem res tako
mlečno sladka
kot ti dišim
kot si me
predstavljaš
(punčici
v zelenih očeh)
da bi vedel
ali me res lahko
ljubiš tako
iz istega
neoporečnega
rodu
iz iste vrste
z enakimi pogledi
(črne punčice v očeh)
brez korenin vitic
in fotosinteze
brez škrg
in tipalk

rad bi vedel
ali me lahko poljubiš
tam na dnu
in jaz tebe
na sorodnem
podobnem
enakem
istem
dnu
kjer se stika
človeštvo

Jupiter! Silvana Orel Kos