Odpeljala bi te stran od tebe.

V tistem malem stanovanju

bi pustili vse. Najine kregarije

in nestabilne zvarke, gnilo korenje

ki ga nobena ne je, da bi ga bilo več

za drugo in stare zbirke kamenja. Vse

nama dela le odvečno težo, tudi knjige

bi morali izbirati previdno. Verjetno

bi vzeli le dve. Ena drugo. Gotovo bi pozabili

tudi sončna očala, ker bi jih poskrila,

da bi lahko videli, koliko je sonc tam zunaj.

S plesnivimi marmeladami in pomladanskimi

mačkoni bi zapečatili rogovile in rogovja

krvavih bitk tišine in srepo zavitih pogledov.

Morali bi se vračati v najino sivo stanovanje

in se razlivati v sivinah. Do zadnjega

odtenka bi se lahko zlili z njimi, da bi se, ko bi odhajali,

znova vzpostavljali in znova razpletali pleteže posajenih vrvic

v samotnih bilkah enakovrednih mas, ko ne bi nihče opazil

najinega vzajemnega obstoja.

Evelyn